Za vedno izbrisan

O prebivalcih Slovenije, ki nimajo nikakršnih pravic 

Tako kot 25.671 ljudi je bil tudi Budimir Vuković kmalu po osamosvojitvi izbrisan. A čeprav je od takrat minilo že 26 let in čeprav je izbris evropsko sodišče za človekove pravice spoznalo za sistematično kršitev človekovih pravic, Vuković še vedno nima urejenega statusa. Po 40 letih bivanja v Sloveniji je končal med brezdomci.

V Slovenijo se je iz Nikšića priselil leta 1978. Dolga leta je opravljal različna dela, delal je v jedrski elektrarni, bil avtomehanik in taksist ter ulični prodajalec časopisov, tudi Mladine. Po izbrisu je bilo priložnosti za delo vedno manj … Je namreč brezpravna oseba. Oseba brez državljanstva, apatrid. V Sloveniji je takšnih približno 35, med njimi je večina prav ljudi, ki so bili pred več kot četrt stoletja izbrisani. Zanje obstaja poseben izraz – »dolgotrajno tolerirane osebe«. Navadno gre za ljudi, ki so v državi bivali zakonito, po izbrisu pa jim zaradi različnih okoliščin doslej še ni uspelo urediti statusa.

Vukovićev pravni zastopnik Matevž Krivic pojasnjuje, da je evropsko sodišče za človekove pravice v sodbah že večkrat jasno povedalo, da so države ljudem, ki v njih deset ali več let bivajo v brezpravnem položaju, »dolžne dati dovoljenje za bivanje«. Toda na notranjem ministrstvu še vedno vztrajajo pri stališču, da so izbrisani imeli v teh desetletjih več kot dovolj priložnosti, da si uredijo status.

To sicer formalno drži, saj je evropsko sodišče Slovenijo prisililo, da je to možnost izbrisanim dala. A stvarnost je drugačna. Slovenske oblasti so vsakič, ko so izbrisanim ponudile možnost ureditve statusa ali celo popravo krivic, dostop do teh pravic zelo omejile. Tako je brez možnosti, da si v naši državi povrne nezakonito odvzeto stalno prebivališče in pripadajočo odškodnino, ostala polovica izbrisanih. Slovenija je kot pogoj postavila neprekinjeno bivanje na svojem ozemlju – Vuković pa je državo po osamosvojitvi za sedem mesecev zapustil, ker je v Srbiji opravljal pilotsko šolo. »Moja usoda je črn madež na ugledu slovenske države. Tudi v najbolje delujočih demokracijah se lahko zgodi kršitev človekovih pravic, a potem se krivice popravijo, ne pa kot v mojem primeru in številnih drugih v Sloveniji, kjer se to nikakor ne more zgoditi. Dolga leta so mi kršene vse mogoče pravice, delovnopravne, zdravstvene, socialne, skratka vse. Sploh ne vem, kako sem doslej zdržal,« razlaga Vuković.

Ima prav. V nasprotju s svarili SDS in še nekaterih drugih strank, da bo poprava krivic proračun stala od 130 milijonov do celo milijarde evrov, se to ni uresničilo. Doslej je bilo priznanih 26,4 milijona odškodnin, najvišja priznana odškodnina pa po zakonu lahko znaša 13 tisoč evrov na posameznika, ki so mu bile z izbrisom kršene številne človekove pravice.

Poleg tega v Sloveniji živi nekaj deset ljudi, ki so zaradi izbrisa še vedno v brezpravnem položaju. Med njimi je tudi Vuković. Še zdaj čaka na ureditev položaja, ki bi mu omogočil, da končno zaživi. Ker življenje, kakršno živi sedaj, kot pravi, »ni človeka vredno življenje«.