Film / Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba

za

Iskre treh src.

Gledališke drame, napisane po resničnih dogodkih, pri nas niso ravno pogoste, toda ko je ljubljanska Drama Dušanu Jovanoviću naročila, naj napiše tekst za tri “upokojene” igralce, Mileno Zupančič, Radka Poliča in Borisa Cavazzo, je ta storil natanko to – napisal je gledališko dramo Boris, Milena, Radko, ki temelji na resničnih dogodkih. Vse skupaj je bilo še toliko bolj pikantno in intrigantno, ker gre za resnične dogodke, ki so bili vsa ta leta vrhunski trač. Polič in Jovanović sta Mileno Zupančič, tedaj študentko AGRFT, zagledala tako rekoč hkrati, oba sta romantično trznila, toda Jovanović, že poročen, je trznil premalo “energično”, zato se je poročila s Poličem. Jovanovića je to ustavilo – do leta 1975, ko je naredil vse, da sta z Mileno postala intimna. In kmalu sta morala nič hudega slutečemu Poliču povedati nekaj nujnega.

Kako se je to odvrtelo (“Ni bila lahka situacija za nobenega od nas,” pravi Jovanović), vidimo v temle dokuju, ki prikazuje vaje za predstavo Boris, Milena, Radko, v kateri Jovanovića “nadomešča” Cavazza. Tako kot je od replike “Tako je naneslo” do replike “Najin poljub je trajal vso noč” le korak, je le korak tudi od replike “Kaj je hujšega od tega, da nekomu ukradeš ljubezen”, do replike “Nihče še ni ukradel srečne ženske”, toda namesto vojne dobimo spravo, namesto Schnitzlerja – ali Zweiga – Truffauta, namesto umora iz strasti pa ménage à trois. Kot pravi Polić: “Svoje življenje igram v Dušanovem tekstu, on je zdaj z njo, ki je bila prej z mano, in vse to se mi zdi normalno.” Patriarhalni družbeni red temelji na predpostavki, da lahko moški zapelje vse ženske, razen prijateljeve: prijateljeve žene nikar! Tu pa se škandalozna fraza “prijatelju je speljal ženo” prelevi v Milenino ultimativno povabilo: “Zakaj mi trije ne bi živeli skupaj?” Desdemona tega ne bi nikoli rekla, Boris in Radko in Milena pa – vsaj začasno – postanejo truffautovski Jules in Jim in Catherine. A po drugi strani: itak bodo vedno v troje. Ženska, ki hoče živeti z dvema moškima (“Navadili se bomo”), je ženska, ki ve, kako nastane moški, kar pa je Matjaž Ivanišin lepo pokazal v dokueseju Playing Men. (Kinodvor)