urejanje »
https://www.mladina.si/185443/nikoli-zares-tukaj/?f=gl00ql9x7xt70sit470lb940b7xb9

Film / Nikoli zares tukaj

You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsay

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 19, 11. 5. 2018

zelo za

Lev med gangsterji.

Lynne Ramsay je do sedaj – v dvajsetletni karieri! – posnela le štiri filme, toda štiri odlične, briljantne, urgentne, Podganarja (1999), Morvern Callar (2002), Pogovoriti se morava o Kevinu (2011) in Nikoli zares tukaj. Škoda, da je posnela le štiri. A po drugi strani: še dobro, da je posnela le štiri – ker je vedno počakala, da se ji malce »nabere«, vsak izgleda tako, kot da je prvi, potemtakem kot sunkovita zgostitev vsega, kar ve o filmu, domu, politiki in svetu. Vsak njen film prevevajo vrtoglavica, strast in osuplost nekoga, ki pravkar evforično odkriva film. Tako kot ga je odkrival Orson Welles, ko je snemal Državljana Kanea.

Ko gledate film Nikoli zares tukaj, čutite njeno intenzivno odkrivanje filma noir – avtentičnih ameriških lokacij (New York), avtentičnih tem (družina, nasilje, politična korupcija, pedofilija) in Joeja (Joaquin Phoenix), avtentično zjebano transfiguracijo Philipa Marlowa, ki nekajkrat začudeno vpraša: »Kaj počnemo?« Joe – bradati, korpulentni, impulzivni melanholik redkih besed – rad bere, toda tako, da iz knjig trga liste, vsake toliko časa se agonično duši s polivinilasto vrečko, živi pa z mamo (Judith Roberts), ki ji pomaga pri čiščenju starega bešteka – in nežno jo tolaži, če si slučajno sama, brez njega, ogleda Hitchcockov šoker Psiho. Nekaj ironije je v tem, da Joe ne opazi, da izgleda kot odmev Normana Batesa, še toliko bolj, ker je tudi sam svoje življenje posvetil nasilju, le da ne ubija za lastni užitek, ampak se prepušča trgu, tako da ga lahko najame, kdor hoče. Slovi po svoji brutalnosti, a to ne preseneča, če pomislite, da je najprej delal za FBI, potem pa je odšel v Irak. Njegovi »notranji« demoni, produkt očetovih zlorab (kvaziojdipskega življenja z mamo), so njegovemu brendu brutalnosti vdahnili osebno, avtorsko, živčno noto.

Nasilje se mu gabi, a se mu ne odpove, ker misli, da – vsaj v njegovih rokah – deluje očiščevalno, katarzično, kot javno dobro. Scorsesejev Travis Bickle sreča Bessonovega Leona. Ojdip sreča Odiseja. »Hočem, da si brutalen,« dahne senator Votto (Alex Manette), ko mu naroči, da naj najde Nino (Ekaterina Samsonov), njegovo mladoletno »angelsko« hčer, ki zadnje čase neprestano beži od doma. Joe tako strmoglavi v pedofilsko mrežo, ki jo spletajo politične elite, pred tem pa si nabavi kladivo – očitno ni le poznavalec Psiha, temveč tudi Starega in Racije. Toda ko se vse napne, se Joe, fantomski vigilant, poravna v sanjavo, nočno, morasto, paranoidno hard-boiled presečišče treh Leejev Marvinov – »Jimmyja Cobba« iz Boissetovega Pasjega dneva, »Nicka Devlina« iz Ritchiejevega Leva med gangsterji in »Walkerja« iz Boormanovega Point Blanka. In kje je Joe? Nikoli ni bil zares tukaj. A od nas terja, da ga gledamo. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa