Knjiga / Catherine Samary: Komunizem v gibanju: Zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja

+ + + +

Da sta socializem in samoupravljanje le forma, skozi katero je novi razred komunistične partije ustvarjal svoje privilegije, je razkril Đilas v legendarnem Novem razredu. Da je jugoslovansko samoupravljanje kot gospodarski režim obstajalo tako, da je vseskozi samoproduciralo krize in reforme, ki so pripeljale v kolaps, smo prebirali pri sociologu Županovu, na koncu pa ga je potrdila še realnost. Knjiga Samaryjeve je več kot izziv, ki pelje v premislek: kaj če je bilo samoupravljanje v resnici uspešen model? Dejansko, kdaj se mora človek vprašati tudi o samoumevnosti pogledov in verovanj. Kako je torej pristopila? Sledila je ideji, ki so jo lansirali Tito, Kardelj in partija in po kateri je to oblika neposrednega vpliva in odločanja delavcev o proizvodnji in družbi v celoti.

To je podkrepila z nekaj statističnimi podatki, po katerih naj bi bila gospodarska rast v Jugoslaviji med letoma 1953 in 1965 najvišja na svetu. Knjiga se torej bere kot apologija, ki realnosti, kadar podira sliko, ne upošteva – denimo dejstva, da je več kot milijon delavcev v šestdesetih letih emigriralo v Nemčijo, čemur je sledilo pošiljanje »nemških mezd« v investicije v domovini. Toda avtorica stori korak naprej in upošteva tudi odsotnost politične demokracije in svobode izražanja, ne nazadnje sprejme pogled, da si je vladajoči partijski razred prisvojil samoupravljanje. Skratka, to je bilo manipulacija, a hkrati utopija. Ki je govorila in v nekaterih oblikah tudi realizirala delavske pravice. Se pravi idejo, da lahko zaposleni odloča o delitvi profita, o razmerah dela, o načinih proizvodnje, o višini plač, o neodpuščanju etc. Ter seveda pojem javnega dobrega (vode, skupna zemljišča …), ki je na voljo družbi v celoti in ne posameznim lastnikom. Kar sicer ni samoupravni izum, te oblike so poznali že v prejšnjih časih. Knjiga, ki išče koncepte, s katerimi bi se postavili po robu logiki globalnega plenilskega podjetništva.