Film / Z ljubeznijo, Simon

za

Pokliči me po svojem imenu.

Simon (Nick Robinson), tipični ameriški najstnik, nam najprej pove, da je tak kot mi. Da ima starše (še kar liberalne) in sestro (Top Chef je njen greatest hit), da živi v predmestju (kje pa drugje?), da je priden v šoli, da ima prijatelje, da hodi k dramskemu krožku. Če bi živel v osemdesetih, v času Reaganove (kontra)revolucije, bi si ga živo predstavljali v najstniških komedijah Johna Hughesa, recimo v Šestnajstih svečkah ali Lepotici v rožnatem. Tam bi ga prevevala razredna nevroza (kot najstniško Lady Bird v istoimenskem filmu), tu – v času Trumpove (kontra)revolucije – pa ga prežema identitetna tesnoba: Simon je namreč gej.

To je njegova »huge-ass secret«. In tega noče deliti z drugimi, ker noče, da bi ga vsi zaradi tega videli drugače kot prej. Ali bolje rečeno: noče spremeniti sveta. Sploh pa, zakaj bi komu razkrival svojo spolno identiteto? Si predstavljate, da bi morali vsi najstniki svojim staršem razkriti, da so heteroseksualci? Zakaj je to, da si hetero, tako samoumevno? A po drugi strani: coming out ima revolucionarni potencial, to vemo – vedno deluje transformativno, lahko tudi katarzično, tako da vedno po malem spremeni svet. Čakajte, da v spletni klepetalnici najde sorodno dušo (ki si pravi »Blue«, kot da je videl Blue is the Warmest Color, heh), čakajte, da zapolnita romantično vesolje, ki ga je ustvaril film Čaka te pošta, čakajte, da se poljubita na odprti sceni (pred »vso« Ameriko), in čakajte, da zapoje Whitney Houston. Ja, tale film, posnet po romanu Simon proti agendi homo sapiensa, ne zamudi nobenega žanrskega klišeja najstniške romance, a pokaže, da žanrski klišeji, ki so bili ustvarjeni za glorifikacijo heteroseksualne »normalnosti«, delujejo tudi, ko se odpre omara.