Film / Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva

zadržan

Hitler iz vzporednega sveta.

Tole poznate: če skušajo malopridnega jetnika v filmu iz točke A prepeljati do točke B (iz ene ječe v drugo), pomeni, da bo nekje vmes spektakularno pobegnil. Grindelwaldova hudodelstva, posneta po scenariju J.K. Rowling, so natanko tak film: jetnika – ja, malopridnega Grindelwalda (Johnny Depp) – iz New Yorka peljejo v Evropo ( jasno, v viharni noči), toda očitno le zato, da bi lahko pobegnil. Zavladati hoče svetu – s pomočjo “čiste” čarovniške rase. Ker pa se piše leto 1927, ne nadomešča le Voldemorta, temveč tudi Hitlerja. Newt Scamander (Eddie Redmayne), uglajeni metačarovnik in auteur knjige “Magične živali” (hita na Bradavičarki), bo naredil vse, da bi ga ustavil, kar pa ne preseneča – nadomešča namreč Harryja Potterja.

Grindelwaldova hudodelstva, ki bitki med Dobrim in Zlim podelijo globino tvita, so del Potterjevega kinematičnega univerzuma. Liki se kar kopičijo in kopičijo, a ne zato, ker bi bili nujni za zgodbo, temveč zato, da bi film izgledal epsko (“saga”), da bi lahko fene “hipnotiziralo” čim več čudnih imen in da bi jim lahko prodali čim več raznovrstnih igrač. Vsi ti liki (Credence Barebone, Nagini, Tina Goldstein, Leta Lestrange, Theseus, Queenie, Jacob in Albus Dumbledore, menda gej), ki so tako enodimenzionalni in nekompleksni kot igrače, se torej kar pojavljajo, brez kakega smisla ali nuje, to, kar vedo, kar vedo, brez kakega smisla ali nuje, in tudi stvari se kar dogajajo, brez kakega smisla ali nuje – “dogajanje”, od začetka do konca itak potopljeno v noč, ne pelje nikamor. Zelo lep, stiliziran, brezoseben nesmisel, ki izgleda kot fenovska impersonacija Harry Potterja in ki mu ne morete očitati, da je napet.