Film / Taksi bluz

za -

Otroci gledajo.

Marko (Andrija Milošević) je nesojeni beograjski scenarist in taksist, ki še vedno bere stripe – brez Zagorja, nepremagljivega junaka Bonellijevih stripov, ne more. “Zakaj še vedno bereš Zagorja,” ga vpraša osemletni fantič (Todor Jovanović), ki pobegne iz sirotišnice in se ponoči infiltrira v njegov taksi: “Še jaz sem ga prerasel!” “Kaj pa manjka Zagorju,” vpraša Marko. “Ženska,” odvrne mali. Še celo otroci vedo, kaj manjka Marku.

In Taksi bluz je film o idiotski noči, v kateri se vse spremeni, saj v Markov taksi prisedajo liki, ki izgledajo kot komične, groteskne verzije likov, na katere je v Scorsesejevem Taksistu naletel Travis Bickle – čudaki, pijanci, džankiji, maškare, orjaški transvestit (“Joj, kako bi ga pofafala Kusti!”) in igralka iz reklame za kondome, ki ravno rojeva. Taksist ni nikoli le taksist, tale taksi pa ni le taksi, temveč Srbija v malem – Srbija, ki išče očeta nacije in ki ne ve, ali bi stalno potovala le proti Vzhodu, da bi se pomlajevala in s tem dlje živela, ali pa bi stalno potovala le proti Zahodu, da bi bežala pred dnevi, ki prihajajo. Kot da bi hotel film reči: joj, Srbi, kaj delate – otroci gledajo!