Plošča / Dave: Psychodrama

+ + +

Najnovejši raperski jahač vrha britanske pop lestvice je dokaj nepričakovana izbira. Dvajsetletnik Dave ni vešče in hitrostno jezikobračalski grimerski bahač, niti ni zabavljač na balonu napihnjene EDM-ovske produkcije. Je v Brixtonu rojeni in v bližnjem Streathamu odraščajoči ravno ne več najstnik, ki najpogosteje rapa o deprivilegiranosti črnskih ulic južnega Londona. O sistemski neenakosti, (svojih) duševnih težavah, bolečini, nasilju ... Večinoma resnoben, zelo redko židan. A če si njegov preboj ogledamo malce podrobneje, vse skupaj le ni tako naključno.

Dave je točke najprej nabiral v klasični raperski kategoriji opozarjanja nase, s suverenim fristajlanjem. Potem je izdal kupček konsistentnih singlic in malih plošč. S turobnimi, socrealističnimi besedili si je hitro zagotovil dokaz avtentičnosti. Zna pa tudi igrati na klavir. Igrati na klavir in obenem prosto rapati.

Njegov prvenec Psychodrama je prvi raperski album po treh letih, ki se je zavihtel na vrh britanske lestvice, takoj, že prvi teden, pa je postal najbolj streaman album britanskega rapa vseh časov. Je »konceptualni projekt«, vpet v narativni format psihoterapije: v več delih slišimo terapevta, kako nagovarja protagonista, ki je sicer že večkrat spregovoril o napadih depresije.

O njih ponovno govori na Psychodrami, dejanska snov za takšen format pa je pridobljena iz druge roke, iz predpisanih terapevtskih ur njegovega brata, obsojenega na dosmrtno ječo. Osebno izkušnjo mladi raper iz družinske intime prostodušno in bistro razprši v skupno(st) z albumsko strukturo »treh dejavnikov – okolja, odnosov in družbenega kompasa«.

Dave z umirjenim pripovedovalskim slogom vešče preči in preskakuje med osebnimi spomini, družbenim komentarjem in »izmišljenim realizmom«. Tehnično elegantno in prožno se loti dveh hudo težavnih tem: stigme črnskosti v britanski družbi in nasilja nad ženskami. Tega v kar enajstminutnem formatu. Leitmotiv, ki se vleče skozi ves album, je torej boj v različnih pojavnih oblikah. A ena Davovih veščin je tudi glavna težava albuma P sychodr ama : kla virsk e linije. Vseprisotne klavirske melodije najpogosteje zvenijo, kot da so jih vzeli iz kakšnega komercialno dostopnega paketa »epski hiphop«, skupaj z dramatičnimi godali pa dosežejo, da izdelek nove britanske zvezde pogosto meji na odvečni sentimentalizem.

V kontekstu sodobnega popa je Psychodrama osamelec, edinstveno izpoveden glas vseh težav londonskih ulic. A če zatremo refleks iskanja globine, večplastnosti, ostrine in družbene komponente znotraj ponudbe glasbene hegemonije, je plošča v načinu rapanja precej ravninska, zvočno pa včasih že prav klišejska. Prvi raperski album na vrhu britanske lestvice brez ene klubske stresačine?