Film / Srečen kot Lazzaro

zelo za -

Vas ob gozdu.

Srečen kot Lazzaro je neorealistični film o posledicah kompletnega razpada družbe in države ter slumizacije življenja. Italijanska policija na lepem odkrije zakotno, zaostalo, nerazvito, folklorno vasico (Inviolata, če smo že ravno pri tem), katere prebivalci niso le nepismeni (ni šol, ni bolnišnic, ni pokojnin ipd.), temveč tudi povsem obubožani, da ne rečem socialno mrtvi, saj napol suženjsko, ritualno, “zakupniško” tezgarijo na tobačni plantaži tiranske plemiške družine, “kraljice cigaret” (Nicoletta Braschi), ki jih je že davno spremenila v svoje večne dolžnike. A prav to je neoliberalni sen: država ne obstaja več – obstaja le še goli volčji kapitalizem, ki izgleda kot fevdalizem! Naprej v 17. stoletje!

Ta vasica, ki so jo strašne poplave odrezale od sveta, je očitno posledica družbe, ki je verjela, da je treba reševati in razdavčevati bogataše, ker potem bogastvo od njih “pronica” navzdol, k revnim, toda tem ljudem – revnim, ponižanim in razžaljenim – na koncu ostane le vera v “misterije” in “čudeže”, kot je recimo ponovno vstajenje Lazzara (Adriano Tardiolo), naivnega, angelskega, mističnega, svetniškega, eteričnega biblično-pasolinijevskega najstnika, tavianijevsko-olmijevskega Forresta Gumpa, popolno utelešenje prijaznosti, velikodušnosti, topline in humanosti, “svetega norca”, ki umre med spodletelim revoltom. Po smrti pa se preseli v moderno kapitalistično mesto, kjer potem nastopa kot točno tisto, česar kapitalizem ne razume, in kjer srečuje svoje nekdanje sovaščane ( jasno, postarane, spremenjene, utrujene), ki se v tem karcinogenem kapitalizmu nimajo nič bolje kot nekoč v fevdalizmu, da ne rečem totalitarizmu. Njihova usoda je prekarna, njihov boj imigrantski, njihov položaj brezpraven, njihovo življenje kaotično – iz nerazvitega suženjstva so padli v razvito suženjstvo. (Kinodvor)