Knjiga / Henry David Thoreau: Hoja

+ + + + +

Avtor znamenite knjige Walden o smislu hoje.

Knjiga iz leta 1862 seveda ne našteva koristi za krvni obtok, srce ali premagovanje stresa. Tudi ne trasira smeri sodobnega norveškega esejista Erlinga Kaggeja, ki pešači tam, kjer drugi uporabljajo avtomobile in letala. Pri Thoreauju hoja ni alternativna oblika gibanja, temveč smisel bivanja: »Da bi ohranil zdrav duh, potrebujem vsaj štiri ure pohajanja prek gozdov, hribov in polj.« Danes gledano popolna potrata časa, sploh če pomislimo, koliko informacij in dejavnosti je vmes zamudil. Toda filozof, esejist in okoljevarstvenik Thoreau v resnici niti ni hodil, pohajkoval je. Ni bil kot današnji hribolazci ali moderni romarji v Santiago de Compostela, ki imajo pred seboj plan in se držijo itinerarja. Svoboda pred diktatom turističnih agencij mu ni zadoščala. Od doma je odhajal brez načrta, kam se bo podal. Se med potjo domislil, da bi splezal na visok borovec, ki mu je kajpak odprl nove horizonte.

Drugi filozof Kierkegaard je pešačil ure, da bi medtem razvijal svoje misli. Pohajkovanja ni vzel kot čas, ki bi ga od pisalne mize prestavil v prirodo, doživljal ga je kot premestitev v divjost. Jasno, ni sledil potem, še posebej rad je brodil prek močvirij. Zakaj take izbire? – »V literaturi nas priteguje le divje. Življenje je v svoji biti divjost.« Duh se mu je razvedril le v razmerju do zunanjih turobnosti. Izziv je torej znajti se tam, kjer ni oprijemkov civilizacije, kjer si sam avtor poti. Tretji filozof Arne Naess si je pred koncem milenija postavil kočo na vrhu gore, do nje pa ni vila nobena steza. Vsakič se je namreč nanjo povzpel po novi poti.

Hoja, ki seže onkraj pomena hoje.