Knjiga / Nan Shepherd: Živa gora

+ + + + +

Potikanje po škotskem gorovju Cairngorms.

Čeravno je tekst napisan pred sedemdesetimi leti, bralec tega še opazi ne. Kako je avtorica pretentala tri četrt stoletja?

Preprosto, to ni vodič za turiste, še manj popis vzponov na vrhove in ne lirični prikaz lepot prirode. Torej zgodba o gori, ki je danes bolj ali manj ista kot pred časom. In kje in kdo je tu človek?

Profesorica angleščine in pisateljica Nan Shepherd (1893–1981) je ni osvajala, ampak opazovala. Gorski podvig se zato ne meri v urah, saj se razteza na dneve v različnih letnih časih in letih. Da bi goro spoznali, pravi, je neizbežno na njej preživeti in prespati tudi kakšno noč. In podnevi kajpak stopati zunaj poti. Najmočnejši prizor naslika, ko brodi po gorskem jezeru in naenkrat opazi, da ima pred seboj samo še nekaj korakov – za skalnim robom zazeva globoko brezno.

Uzre čudo stvarstva – gromozansko ptico, za katero pa se izkaže, da jo sestavlja par: raca in racak, ki letita usklajena kot eno bitje. Drevesa prikaže iz perspektive vonja: arome borovega gozda, ki jih sprosti ob močnem soncu, vonj na ogenj vrženih macesnovih vej, potem posušeni brin, ki ob prelomu lesa prinese pikantni vonj, ali pa breza, ki ne zaživi ob ognju, temveč v dežju, v katerem oddaja svoj vonj. Gorovje preoblikuje po sebi tudi staroselce, denimo starko, ki se z možem in s kurami pomenkuje v – galščini.

Gora kot bitje, ki od civilizacije ni ločeno le z razdaljami in težko prehodnimi potmi, ampak predvsem z drugo perspektivo. Zanjo je treba vaditi in vzgajati oko, da zna videti, in uho, da zna slišati.