Knjiga / Martin Michael Driessen: Pelikan: komedija

+ + +

Neskončna lahkost izsiljevanja

Nizozemec Driessen (1954), pripovednik, pa tudi gledališki in operni režiser, se je v svoji »komediji«, kakor je podnaslovil roman, lotil življenja v malem obmorskem mestecu z zmernim turizmom in vsemi antagonizmi, ki se v njem kopičijo pred začetkom domovinske – katera pa ni takšna, vsaj samoimenovano in deklarativno – vojne, ko vsi nestrpno pričakujejo spremembe. Pozneje so razočarani, ker te niso nujno takšne, kot so si obetali.

Pelikan je komedija bolj konceptualno kot po izpeljavi. Čudaki vseh vrst: dolginasti poštar, upokojeni nekdanji borec, ki skrbi za turistično zanimivost, tirno vzpenjačo, pa stalna druščina političnih komentatorjev in vmes kakšen antisemit in kdo, ki se nostalgično spominja lastnega ustaštva – vsi se zapletejo v zapleten klopčič projekcij in pričakovanj. Vse na podlagi izkušenj, in te so seveda omejene. Predvsem pa Driessen spremlja izsiljevalca, ki iščeta drugega, čeprav sta oba v klinču: ko zviša tarifo eden, jo tudi drugi, in obema je malo žal, saj se prav toplo spoprijateljita in si – kadar ravno ne grozita drug drugemu z razkritjem – celo pomagata. Kot bi hotel pisatelj povedati, da za človeško bedo ni treba dosti, malo pohlepa in trdosrčnosti, malo sanj o drugačnem življenju. Življenje v malem mestecu je res monotono, predvidljivo, kanček tudi zabavno; predvsem pa ga, čeprav je zadeva nezgrešljivo postavljena na jadransko obalo, krasijo pelikani, ki jih zaradi armadnega obstreljevanja prelije katran iz gorečih in zadetih plovil. Pelikan, menda simbol nesebičnega krvodajalstva, bi lahko kot metafora ustrezal marsikomu v mestu, čeprav sta altruizem in sočutje včasih skrita za okornimi in tudi sovražnimi besedami.

Driessen se napaja iz prepoznavne dalmatinske štimunge, ki ji je nekaj scenarijev za nadaljevanke namenil Miljenko Smoje, recimo za Naše malo mesto. Tudi v Pelikanu imamo opraviti z zaprto, čeprav večetnično razgibano družbo, v kateri se brez pravega razloga konstituirajo večni nezadovoljneži. Ti sicer delajo hude stvari, vendar v spravljivem in v osnovi nenevarnem paasilinovskem duhu, ki je zdaj dobil prepoznaven mediteranski poprh. Vendar pri vsakodnevnih opravilih spisan z ravničarskim, flamskim nepoznavanjem morja in mentalitete obmorskih prebivalcev. Morda z več razumevanja za vse, kar je izbruhnilo ob vojni, in takrat vrag odnese šalo, s katerimi roman tudi sicer ni preveč nabit. Njegov humor je ublažen in bolj splošen: od zgoraj gleda na človeško mizerijo in se blago posmehuje malomestnim originalom in njihovi nefunkcionalnosti, medsebojnim povezavam in etičnim dolgovom, ki se nujno spletejo skozi vsakodnevno rutino.