Film / Pri Addamsovih

zadržan

Perfektna družina.

Addamsovi, ultimativni priseljenci, ljubitelji pošastnosti in korupcije, se morajo preseliti v druge – jasno, gotske – kraje, ker jih “normalni” ljudje spet odženejo. Nič novega. Film potem na dolgo in široko “dokazuje”, da je “drugačnost” nekaj posebnega – nekaj, kar bi bilo treba slaviti, ne pa demonizirati. Spet nič novega. Animirani filmi so slavljenje “drugačnosti” prelevili v dolgčas. Ne verjamem, da so se na ulice zgrnile množice, ki so terjale: Hočemo rimejk Addamsovih! Ali: Hočemo nadaljevanje Addamsovih! Ali pa: Hočemo reboot Addamsovih! Oh, ali pa: Hočemo zgodbo o izvoru Addamsovih!

Ne, producenti Addamsovih so verjetno le videli, da Disney serijsko snema igrane verzije svojih animiranih filmov, pa so sklenili, da logiko nostalgije obrnejo in posnamejo animirano verzijo Sonnenfeldovega hita Pri Addamsovih. In to so storili tako rutinsko, tako medlo, tako pohlevno in tako razdišano kot Disney. Addamsovi – Morticia, Gomez, Wednesday, Pugsley in Fester (okej, Thing tudi) – veljajo sicer za kooky in spooky, za čudaške in morbidne, za nasprotje asimilacije, konformizma in šovinizma, toda po tem filmu tega ne bi mogli soditi, saj niso nič bolj “abnormalni” ali transgresivni od likov iz Hotela Transilvanija.