Knjiga / Mirko Mahnič: Zapisi II. (1948–1958)

+ + + + +

Mirko Mahnič (1919–2018), gledališki režiser, lektor, književnik in največji poznavalec slovenskega gledališča, prinaša duh časa iz perspektive intelektualca-kristjana v dobi trdega komunističnega režima.

Karierno pot so mu blokirali: ostal je brez mesta asistenta na univerzi, odpustili so ga z gimnazije na Jesenicah, kjer je bil profesor, kasneje, ko je bil režiser v Prešernovem gledališču v Kranju, so likvidirali celoten teater. Veljal je za reakcionarja in klerikalca. Zapori so mu bili prihranjeni, sicer pa ni deloval kot nasprotnik in kritik komunizma, ravnal je pač kot skeptik. Ki pa je bil izjemno izobražen, pronicljivih misli in s fascinantno delovno energijo. Telesno in intelektualno: navsezgodaj se je s tramvajem zapeljal do Šentvida, od tam šel peš na Šmarno goro, nazaj in v službo; Tolstojevo Vojno in mir je prebral petkrat, bil eden prvih svobodnjakov: delal hkrati kot gledališki lektor, pisal scenarije za filmski studio, na akademiji predaval gledališki govor, objavljal kritike in priložnostno režiral po gledaliških hišah. Predvsem pa je imel prijatelje med obojimi, zatrtimi kristjani in komunisti. Nekoč ga eden visokih funkcionarjev napade na seji, potem pa pride do njega in se mu na hitro opraviči – moral sem!

Njegovi zapiski osmišljajo drobne idejne spopade v kulturi, spet drugod prinašajo podobe drugovanja z Vitomilom Zupanom, Francem Jezo, Janezom Gradišnikom, Bratkom Kreftom etc., refleksije na dnevno časopisje in knjižne novosti ter seveda pogovore z igralci in razmišljanje o njihovih nastopih, vmes pa mimogrede postreže s primerjavami med cenami in plačami, ki so dobesedno zgodovina mizerije.

V izbranem jeziku, polnem smisla, imenitno čtivo za ljubitelje kulturne zgodovine.