Radikalno svoboden

Damir Avdić je v Božidarju predstavil novi album

Damir Avdić, rokovski pridigar, ki s kitaro, tremi mikrofoni, marshallom in dolgim kitarskim kablom pripoveduje ljubezenske zgodbe, četudi se te sprevračajo v ostro kritiko aktualnega političnega trenutka, ki je morda satirična, nikoli pa malodušna in zaznamovana z brezizhodnostjo, je pred mesecem izdal nov album, poimenovan Radikalno šik. Ker takšen Avdić res je, je radikalno šik. Tako se kaže tudi na tabloidno-viralni naslovnici nove plošče, ki jo je oblikoval Ajdin Bašić, fotografiral pa Jože Suhadolnik.

Kdor obiskuje Avdićeve koncerte, minuli teden je bil eden v kleti Slovenskega mladinskega gledališča, v Božidarju, ki je, kot pravijo, »včasih bar, včasih klub, vedno pa tudi prostor za druženje«, dobro ve, da nastopa sam. Brez ritem sekcije, spremljevalnih vokalistk, klaviatur, trobilcev, pihalcev, didžejev in drugih. Vse to ga moti. Na odru stoji sam. Svoboden. Vedno pripoveduje zgodbe. Tudi tako, da se s kitaro pomeša med množico, ki se mu spoštljivo umika in mu hkrati pritrjuje. Na odru je prav tako sam takrat, ko želi hrup kitare preglasiti z glasom; brez mikrofonov besede vrže med občinstvo in v zrak, da za hip zastanejo in se nato v ritmu umaknejo tistemu, kar jim sledi.

Sledi pa veliko. Recimo zgodba o punci, ki je v tednu vohunskih afer pri nas božala kačo, ali pa tista o spomeniku žrtvam ekonomskega nasilja. Takole poje Avdić o današnjem času: »Ovdje počiva spomenik žrtvama ekonomskog nasilja. Ovdje vlada multikultura neoliberalne prisile. Slavimo različitosti da ne vidimo razliku. Slavimo rase, spolove, religije, nacije. A samo klasna je razlika, što nam sve uslovljava.« Ima prav. V tem krasnem novem svetu je edina razlika med posamezniki razredna. Razredna razlika je tista, ki nas razdvaja, razredna razlika je tista, ki na meje naših bednih držav postavlja zidove. Razredna razlika in strahopetnost, ne strah, postavljata zidove tudi v naše glave.

Svet se vrti dalje. Nekateri jočejo, drugi se smejejo. »Trstom marširali fašisti, mislio sam da je parada pedera, ti Italijani stvarno imaju smisla za modu,« poje Avdić v komadu Android. »Sto mu neoliberala, šta se ovo dešava, svuda oko mene ljudi njegovanih brada, svuda oko mene ljudi nekih čudnih brkova,« v nekem drugem, v tretjem nagovarja Štulića z verzom »puštam bradu i brkove da ne ličim na Pankrte«. Svet fitnesov in zadovoljnih hipsterjev ne spremeni dejstva, da je partijska knjižica vsemogočna, to je še vedno vse in edino, kar šteje.

Poezija in pesmi Damirja Avdića, kitarski rifi, ki jih dopolnjujejo, hrup in ritem, podoba »bosanskega psiha« izbuljenih oči na odru in v množici – nič zares radikalnega ni v vsem tem. Radikalno zavožen je svet, v katerem živimo.