Film / Nevidno življenje Evridike

za +

Groza tradicije.

So danes, v času interneta, facebooka in socialnih omrežij, sploh še mogoče melodrame? Nevidno življenje Evridike danes ne bi bilo mogoče, ali natančneje: Nevidno življenje Evridike ne bi bilo mogoče, če bi se dogajalo danes, v času interneta, facebooka in socialnih omrežij. Če bi se namreč dogajalo danes, bi ga bilo konec že po nekaj minutah – Eurídice (Carol Duarte) in Guida (Julia Stockler), “izgubljeni” sestri Gusmão, bi se takoj našli. Takoj bi vzpostavili stik. Takoj bi ugotovili, da živita v istem mestu. In ja, takoj bi ugotovili, da sta zdajle v isti restavraciji. Ker pa se dogaja v petdesetih (in šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih itd.), se v tisti restavraciji – v res antologijskem prizoru! – ne srečata, saj sta prepričani, da živita daleč druga od druge in da sta srečni.

V resnici je ravno nasprotno: ko divja, strastna Guida zbeži z grškim mornarjem in se vrne noseča, jo oče (António Fonseca), strog, krut, patriarhalen Brazilec, nažene, obenem pa se ji zlaže, da je glasbeno nadarjena Eurídice odšla na Dunaj, kjer je dobila štipendijo. Čas polzi, obe živita v Riu, hodita druga mimo druge, ne da bi se tega zavedali, Guida se stara ob upokojeni prostitutki Filomeni (Bárbara Santos), ki je “moja mati, moj oče in tudi moja sestra”, Eurídice, nesojena pianistka, pa ob posiljevalskem poslovnežu (Gregório Duvivier), ki je ni vreden. Guidina pisma, zapeljiva, melanholična, boleča in nežna, prihajajo, a so analogna – mogoče jih je prestreči, tako da jih naslovnica, Eurídice, nikoli ne dobi. Eurídice in Guida sta nevidni, utišani, zlorabljeni, agonični ženski, žrtvi “tradicije”, ki se tolažita, da je vsaj druga srečna – in svobodna. Nekje v Evropi, na Dunaju ali v Grčiji. Brez te “iluzije” – brez tega mita – bi že zdavnaj omagali. Kdo ve – ali pa bi se uprli. (Kinodvor)