Negativni vpliv novih cestnih pasov na okolje in zdravje

Partnerstvo za okolje in zdravje poziva k razmisleku o smiselnosti 90 milijonske investicije gradnje novih cestnih pasov na vpadnicah v Ljubljano.

V tednu od 11. do 15. maja obeležujemo evropski teden zdravja, ki ima letos še poseben pomen. Epidemija je dodatno razgalila slabosti sodobnega načina življenja, kamor spada tudi mobilnost in z njo povezana kakovost zraka ter hkrati pokazala na pomen zadostne lokalne preskrbljenosti z javno dostopnimi zelenimi površinam in ureditvam za hojo in kolesarjenje. V Evropi je okoli 90 % mestnega prebivalstva izpostavljenega prekomernim vrednostim trdnih delcev, dušikovih oksidov (NOx), ozona (O3) in benzena v zunanjem zraku.

Ocene kažejo, da v Evropi za posledicami izpostavljenosti onesnaženemu zraku zaradi motornega prometa prezgodaj letno umre med 40.000 in 130.000 ljudi.[2] Poleg onesnaževal, ki neposredno vplivajo na zdravje ljudi, je promet pomemben vir toplogrednih plinov, ki pospešujejo in poglabljajo podnebno krizo,[3] hkrati pa je tudi velik porabnk prostora, tako s samim cestnim omrežjem kot potrebnimi parkirnimi prostori.

Ukrepi za zajezitev prenosa okužb z virusom COVID-19 so po svetu močno vplivali na zmanjšanje prometa in s tem na boljšo kakovost zraka predvsem v mestnih in primestni območjih,[4] in okrepili zavedanje, da je kakovost lokalnega okolja ključnega pomena za kakovost življenja. Posledično v Partnerstvu za okolje in zdravje izražamo nezadovoljstvo na periodično ponavljajočimi se pobudami obvoznic in širjenja mestnih vpadnic. Najnovejši tovrsten primer je širitev avtoceste v šestpasovnico med Ljubljano in Logatcem ter med Ljubljano in Domžalami, katere investicija se ocenjuje na 90 milijonov evrov. »Menimo, da bi bilo bolj smiselno investirati ta sredstva v razvoj konkurenčnosti javnega prevoza in njegovo promocijo, še posebej v železniški promet, ter širjenju in urejanju kakovostnih daljinskih povezav za pešce in kolesarje v okviru zelenih površin, ki so dobro dostopne z območij bivanja. Posebno pozornost je potrebno posvetiti dobri dostopnosti za vse, tudi za osebe z oviranostmi, ki navadno drugih možnosti niti nimajo,« je povedal Tomaž Gorenc, direktor Inštituta za mladinsko participacijo, zdravje in trajnostni razvoj (IMZTR) in koordinator Partnerstva za okolje in zdravje.

Širitev mestnih vpadnic okoli Ljubljane namreč predstavlja drago, okolju in zdravju škodljivo ter kratkoročno rešitev pri soočanju s prometnimi zastoji. Prometno stanje okoli prestolnice, ki je posledica nesorazmernega regionalnega razvoja in nekonkurenčnega javnega prevoza, se ne da rešiti z ad-hoc ukrepi. Primeri iz tujine kažejo, da širitve cest res kratkoročno povečajo pretočnost, vendar se že na srednji rok kapacitete zapolnijo, kar ponovno privede do zastojev in prometnih zamaškov in povečanih zahtev po parkirnih mestih. Poleg tega širjenje cest in obvoznic daje sporočilo, da so avtomobili edini optimalen način prevoza v mesto.

Druge evropske države v času epidemije COVID-19 načrtujejo gradnjo infrastrukture za aktivno mobilnost in javni promet ter širijo zelene površine, ki blagodejno vplivajo na duševno zdravje, spodbujajo zdrav življenjski slog, blažijo mestne toplotne otoke, in izboljšujejo kakovost zraka v mestnih.[5] Po svetu vse več mest, vključno z Milanom v sosednji Italiji, ki je eno od žarišče epidemije, spreminjajo rabo velikih cest tako, da omejujejo osebna vozila v mestih in promovirajo alternativne oblike mobilnosti tudi z namenom zmanjševanja onesnaženosti zraka.[6][7] Preseneča in čudi nas, da v Sloveniji nimamo posluha za tovrstne ukrepe, da bi se na krizo COVID-19 odzvali okolju in zdravju bolj prijazno, temveč načrtujemo pripeljati še več pločevine v mestna središča. Pri tem izstopa nekoherentnost politike, ki na eni strani spodbuja okolju in zdravju škodljive naložbe, po drugi strani pa želi slediti ciljem Podnebnega Pariškega sporazuma, Strategiji razvoja Slovenije 2030, ki predvideva znižanje ekološkega odtisa države za 20 %, in drugim strateškim dokumentom.