Knjiga / Boštjan M. Zupančič: O Evropskem sodišču za človekove pravice 

+ + + + +

Po francoski, italijanski in angleški sedaj še slovenska izdaja knjige prof. Zupančiča, ki je bil 16 let sodnik na tem sodišču.

Avtor predstavlja in pojasnjuje, toda še v večji meri beleži kritične poglede, ki jih strni v pojem – nazadovanje Sodišča. Sodb ne pišejo sodniki, pripravljajo jih pravniki, člani sekretariata, ki se zanašajo na copy-paste obrazložitve, vendar te često nimajo nič skupnega z vsebino predmetne zadeve. Ker je insajder, pozna tehnologijo dela, ki čedalje manj poteka po analognem načinu sklepanja, saj dominira silogistično. Reč je posebej krucialna pri vprašanju nepristranskosti odločanja, ki pa zadeva katerokoli sodno instanco. Tu je prvi pogoj, da odločevalec ostaja ne-odločen, kolikor časa je to mogoče. Preprosto: ostati mora dovzeten za informacije, ki prihajajo z obeh strani, kar predpostavlja, da mora slediti vsaj dvema hipotezama, saj soobstajata domnevi krivde in nedolžnosti. Princip, ki sicer velja tudi za nepristransko preiskovalno novinarstvo.

Ker prava ne razlaga, ampak ga misli, bo nekatere zahteve, ki jih utemeljujejo kot pravice, postavil med privilegije; posvajanje otrok, predčasni odpust iz zapora et simile. V družbi so pač tudi privilegiji, tako da Nobelovega odbora ne boš tožil, ker nisi dobil nagrade, kakor tudi ne francoskega predsednika, če ti ni podelil reda legije časti.

Podobno 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah o svobodi izražanja, ki je z razvojem tehnologije (tviter, FB, YouTube) doživel zgodovinski razmah in s tem onemogočil mainstreamovskim medijem absolutno manipulacijo. V trenutku, ko je doživel stoodstotno udejanjenje te pravice, pa ga poskušajo z vpeljavo cenzure (sovražni govor) izničiti.

Pravo v obliki pronicljivih in polemičnih razprav.