Strip je orožje

Prispevek o stripu Črni plamen v tržaškem anarhističnem časopisu Germinal

Čez nekaj tednov bo minilo okroglo stoletje od požiga Narodnega doma v Trstu. Javno praznovanje obletnice dogodka je še vedno negotovo, zato pa bodo zainteresirani bralci lahko segli po novih knjižnih izdajah, ki jih je navdihnila obletnica. V Trstu je že izšel roman Marija Čuka Črni obroč, kmalu pa bosta natisnjeni še strokovna monografija Ogenj, ki je zajel Evropo dr. Boruta Klabjana in dr. Gorazda Bajca ter stripovski album Črni plamen Zorana in Ivana Smiljanića, ki v nadaljevanjih izhaja ne samo v pričujočem časopisu, temveč tudi onkraj zahodne meje, v tržaškem Primorskem dnevniku.

Novica o stripu je segla v še en italijanski medij, namreč v revijo Germinal (imenovano po Zolajevem romanu), glasilo skupine tržaških anarhistov, ki je kot Gruppo anarchico Germinal včlanjena v italijansko federacijo anarhistov FAI. Zgodovina časopisa sega v leto 1907, ko je izšla njegova prva številka, in kljub cenzuram, spreminjanju imena ter političnim pritiskom obstaja še danes ter brez prekinitve izhaja od leta 1946; v zadnjih letih je tiskan ob 1. maju. Podnaslov časopisa našteva italijanske pokrajine, ki jim je glasilo namenjeno, poleg njih je na koncu omenjena še Slovenija.

Na spletu ima skupina Germinal tudi svoj blog (objavljen na strani germinalts.noblogs.org), na spletu pa so dostopne tudi vse številke revije z izjemo zadnje, 129. po vrsti, ki je izšla ob letošnjem prazniku dela. Njena naslovnica je opremljena z risbo zidu in grafitom v katalonščini s sporočilom, da vrnitev v normalno stanje ni mogoča, saj je problem prav normalno stanje. Izjemoma je bila najnovejša številka opremljena z zgodovinsko obarvano prilogo Il Germe (it. tisto, kar vzkali oz. vzklije). Uredništvo Germinala, ki veliko pozornosti posveča preteklosti, je v prilogi ob številnih drugih objavilo prispevek, posvečen obletnici požiga.

Napisala ga je upokojena gimnazijska profesorica zgodovine in filozofije iz Trsta Marta Ivašič, ki je italijanskim bralcem predstavila zgodovino Narodnega doma in okoliščine njegovega požiga. »Večkrat in prav rada se znajdem v vlogi kulturne posredovalke, včasih tudi s pretirano učiteljsko žilico,« je povedala. »Bila sem vrsto let v Komunistični partiji Italije in virtualno ostajam še danes, čeprav tiste stranke že dolgo ni več. Rada kaj objavljam in že nekaj let sodelujem tudi z uredniki revije Germinal.« Ob prispevku je bila objavljena tudi risba pročelja Narodnega doma iz Črnega plamena, ki je bila »nadvse dobrodošla in tudi grafičnemu oblikovalcu revije je zelo ustrezala«.

Tako je Narodni dom s svojo tragično usodo znova postal simbol, ki druži Slovence in italijanske protifašiste.