Film / Mali Joe

za

Invazija tretjih bitij.

Mali Joe je ledena, pastelna, distopična balada o gensko spremenjenem organizmu, posebni roži, ki jo Alice (Emily Beecham), njena stvarnica, njena ločena “mati”, genetičarka v brezhibnih toplih gredah korporacije Planthouse Biotechnologies, imenuje “mali Joe” – po svojem najstniškem sinu Joeju. Alice je namreč sveto prepričana, da je “mali Joe” božji dar, darilo človeštvu, saj ima blagodejne učinke – njegov vonj osrečuje. Noter gre ljubezen, ven pride sreča. Kar je približno tako, kot če bi rekli, da je božji dar in darilo človeštvu H.A.L., “parfumski” megaračunalnik v Kubrickovi Odiseji v vesolju. Nekaterim se namreč zdi, da je “mali Joe” kužen in poguben tako za druge rastline kot za živali, recimo pse, ki pod njegovim vplivom postajajo napadalni. Alice, vegetarijanska verzija dr. Frankensteina, sicer vztraja, da “mali Joe”, hortikulturni antidepresiv (neke vrste šentjanževka, heh), ki naj bi osvojil trg, prihaja v miru in da prinaša srečo (le pogovarjati se moraš z njim), toda vse bolj je jasno, da ljudem v resnici pere možgane in da jih obsede, da torej – podobno kot Solaris – le perverzno zrcali njihove strahove, tesnobe in travme.

Mali Joe, ki izgleda kot epizoda serije Black Mirror in ki ga je posnela Jessica Hausner, avtorica Lourdesa ( ja, Lourdes tu sreča Invazijo tretjih bitij ali pa Malo prodajalno grozot, če hočete), je satirični pogled na družbo, ki misli, da je mogoče z genetskim inženiringom ustvariti vse, tudi srečo. In druge socialne čudeže. Samo “percepcijo realnosti” spremenimo, pa bo svet perfekten – in ženska bo lahko znanstvenica in mati, ne da bi jo za to kaznovali. (Kinodvor)