Plošča / Lady Gaga: Chromatica

+ +

Lady Gaga sodi v panteon pop div 21. stoletja. V njeni pompozni prezenci, emancipatornih besedilih, ki spodbujajo ljubezen in drugačnost, ter energičnem plesnem popu, ki človeku vliva samozavest, se je prepoznal marsikateri poslušalec. V zadnjem obdobju je ameriška pevka in igralka krenila v drugo smer. Leta 2016 je izšel intimni kantrijevski album Joanne, z Bradleyjem Cooperjem pa je posnela uspešno, čeravno klišejsko romantično glasbeno dramo Zvezda je rojena in zanjo soustvarila glasbo.

V novo desetletje zdaj odločno koraka z velikopoteznim vrnitvenim plesnim albumom Chromatica, ki je izšel ravno v tednu, ko je več sto ameriških mest zaradi javnega policijskega umora Afroameričana Georgea Floyda preplavilo morje protestnikov. Koncept planeta Chromatica, kjer vlada idilična enakost, se zdi v tem trenutku skoraj perverzno naiven. Gre za brezkompromisno plesen in prazničen, toda obenem konservativen EDM-album, ukrojen za komercialne klube in radie. Je pa tudi posvetilo njeni ljubezni do elektronske plesne glasbe s fokusom na klubskih trendih devetdesetih let, housu, garageu, Eurodanceu, tranceu in nu-discu. Pesmi so zavite v ukalupljeno zvočno sliko, plod tega pa je precej enodimenzionalna, lahko bi rekli evrovizijska izkušnja ekstatičnih potencialov plesne muzike.

Gaga je posvojila nekatere plesne žanre in jih zapakirala v politično korektno umetniško izjavo, ki površinsko slavi ljubezen, vrednote skupnosti LGBTQ+, seksualno svobodo in enakopravnost. Tu je denimo skladba Babylon, ki z gospelovskimi vokali, izbruhi saksofona in poživljajočimi klavirskimi akordi zveni kot kopija gejevskih italo house himn devetdesetih let. Tu je tudi Sine From Above, najbolj wtf trenutek albuma. Kdo bi si mislil, da bomo nekoč slišali EDM-štikl z Lady Gago in Eltonom Johnom, ki se konča z ritmi drum’n’bassa v duhu LTJ Bukema. Mimogrede, ta res smešni kos muzike je podpisalo 12 avtorjev in sedem producentov. Četudi je prisvajanje specifičnih kulturnozgodovinskih scen lahko dobro za širjenje prepoznavnosti, raztresene glasbene zamisli, ki nikjer niso postavljene v širši okvir, pogosto zvenijo na prvo žogo, brez rdeče niti. Niti mlačno sodelovanje z Ariano Grande in dekliško k-pop zasedbo BLACKPINK ne prispeva k boljšemu vtisu.

Kljub vključitvi tem, kot so duševno zdravje, samozdravljenje in osamljenost, je glavni očitek sicer obrtniško brezhibnemu albumu korak nazaj k starim, preverjenim obrazcem. V intervjujih in večini recenzij se namreč Chromatica predstavlja kot nekakšen unikum sredi popkulturnega vakuuma, kot pogumen statement enega prepoznavnejših obrazov sodobnega popa. Zanos in namen sta iskrena, kljub odločni politični drži pa album naposled vseeno učinkuje kakor zvočna kulisa za nakupovalna središča, za katero ti ni resnično mar.