Knjiga / Matjaž Lunaček: Glasovi in podobe

+ + + + +

Psihiater in psihoanalitik je tokrat napisal literarno delo.

Po obliki bi rekli, da gre za kratke zgodbe, a po vsebini so eseji, prikazi, kritike in tudi zgodbe. Delo pisca, ki se ne trudi ugajati, še manj ustvarjati pripovedi, ki bi bralca presenečale s preobrati. Preprosto piše skozi svoje izkušnje, branja, razmišljanja, smotre bivanja, leitmotiv pa je Rimbaud. Seveda tudi odnosi med dvema, ki prevladujejo nad peripetijami.

Najmočnejša med zgodbami je Črna metuljčica, postavljena zunaj predvidljivega in tkana s subtilnimi nitmi; te dejavno stremljenje k dogodku nadomestijo s počasnostjo in odprtostjo prepustiti se poti, ki je ne doživita ne slehernik ne avanturist.

Kdor bi v nadaljnjih tekstih iskal njene metamorfoze, bo razočaran, bralni trni so kdaj krutost, a še večkrat iskanja samega sebe pri akterjih pripovedi. Ko se končajo zgodbe, nastopijo dialogi, ki niso domislice, ne bravure, niti ne parafraze filmskih prizorov, temveč preprosto – filozofski dialogi, ki gredo v smeri Galimbertija, le da so prosti položaja ex cathedra modreca.

In knjiga se tu dobesedno ustavi. Za hip, dokler se ne pojavi tretji del pod naslovom Eni in drugi. Ta preseneti z vehemenco ostre kritike literature in pisanja, ki pa je konsekventno argumentirana, in še bolj s prestopom v biografije Bulovčeve, Sklodowske, Weiningerja itd., pisane iz perspektiv njihovih življenjskih iskanj in soočanja s stvarnostjo.

Knjiga, ki ni literarna ilustracija psihoanalize, tudi ne prenesena avtobiografija psihiatra, temveč avtorska literatura, ki presega običajne modele in žanre.