Plošča / Yung Lean: Starz

+ + +

Žalostni švedski deček Yung Lean kljub dejstvu, da šteje zgolj triindvajset let, velja za vplivnega pionirja. Internetno meme kulturo, postinternetno ironijo ter vizualno estetiko Tumblr arta in vaporwava je pred slabim desetletjem vnesel v trendovsko underground hiphop glasbo, ki je bila v tistem času ravno v vzponu v mainstream, in tako postal kulturni fenomen brez primere: zdaj velja za enega najvplivnejših in najbolj ikoničnih likov, ki delujejo na polju trapa. S pajdaši iz kolektiva Sadboys je soustvaril trapovski podžanr cloud rap in ga pri rosnih šestnajstih z nekoliko šaljivim, ironičnim pristopom do ustvarjanja, začinjenim z najstniško melanholijo, populariziral med mladim spletnim občinstvom po vsem svetu. Nič hudega sluteči švedski najstnik si je nadel bucket hat ter na spokojne, sprane lo-fi trap beate v izrazito otožnem slogu repal o drogah, mlečnem šejku iz Oreo piškotov in ledenem čaju Arizona: kontrast med melanholičnim repanjem in domiselno izbiro banalnih popkulturnih motivov je zvenel tako zelo sveže – tudi zato, ker je prihajal iz ust prikupnega švedskega škorca –, da je Yung Lean hitro postal viralni hit. A v očeh širše javnosti je bolj kot resen glasbenik deloval predvsem kot nekakšen glasbeni meme.

Zadnja leta se z resnejšo, zrelejšo in na čase nekoliko eksperimentalno produkcijo čedalje bolj oddaljuje od statusa komičnega meme reperja in od svojih korenin, pri katerih nikoli ni bilo popolnoma jasno, ali so bile iskren umetniški izraz ali predvsem trolanje. Plošča Starz je velik nadaljnji korak v smeri tega odmika: je njegova najzrelejša doslej, zaznamujejo jo introspektivna besedila, polna preizpraševanja samega sebe, šaljivih referenc pa je zgolj peščica. V največji meri pa ploščo odlikujejo drzne produkcijske zamisli in njihova vrhunska izvedba, kar je zasluga še enega mladega Šveda – producenta, ki ustvarja pod imenom Whitearmor. Njegove ambientalne, futuristične podlage pričarajo hipnotično vzdušje, ki v kombinaciji z Leanovim sadboy izlivanjem srca zvenijo kot razmeroma edinstven, nekoliko eteričen eksperimentalni pop, ki je nekje na presečišču med meditativnim R&B-jem in emo trap žalostinkami.

Plošča pusti nekoliko grenek okus predvsem zaradi Leanovih pomanjkljivih vokalnih sposobnosti: okorno repanje, leni flowi in pogosti znaki skoraj popolnega pomanjkanja posluha, ki jih ne zakrije niti najbolj ekscesna uporaba autotuna, so v njegovih zgodnjih delih delovali kot del igre ironije in trolanja, v kontekstu resnega tona novejših izdaj pa so moteč element. Dokazujejo, da se Lean na vrh v prvi vrsti ni povzpel zaradi nadarjenosti za glasbo, temveč zaradi dodelane in izvirne vizualne estetike ter domiselnega kontrapunkta med humorjem in melanholijo, ki je zaznamoval njegova zgodnja dela.