urejanje »
https://www.mladina.si/199219/carobne-noci/?f=u0q0ug9x7y97exuiae70uv9e071sav

Film / Čarobne noči

Notti magiche, 2018, Paolo Virzì

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 25, 19. 6. 2020

zadržan

Igralci.

Jugoslovanska nogometna reprezentanca je leta 1990 na svetovnem prvenstvu v Italiji izgubila v četrtfinalu proti Argentini, ki je potem v polfinalu premagala še Italijo – in med izvajanjem enajstmetrovk na tej tekmi se začnejo Čarobne noči. Ko Italijani na ulicah in v restavracijah blaznijo, nedaleč stran v Tibero zleti črn maserati, v katerem je sloviti producent Leandro Saponaro (Giancarlo Giannini). Zdi se, da je naredil samomor, a se hitro izkaže, da je bil mrtev že prej, zato karabinjerji primejo tri scenariste, Antonina (Mauro Lamantia), Luciana (Giovanni Toscano) in Eugenio (Irene Vetere), nove upe italijanskega filma, ki so večer preveseljačili z njim.

Toda filma ne zanima, kdo je umoril producenta, temveč – kdo je umoril italijanski film (ki je zdaj tako ciničen, poenostavljen, instant ipd.). Spoznamo različne filmarje, ki brcajo v temo, ki se utapljajo v slepi cinefiliji in ki le prepisujejo stare mojstre. Eden izmed njih pravi, da morajo biti filmi neizprosni, primerni časom – v naslovih morajo imeti besede “smrt, kri, samomor”. Nekdo drug pravi, da mora biti film “brca v trebuh”, glavni junak pa “delavec – golprs, trden kot skala”. Vsi po malem računajo, da bo skozi njih čudežno spregovorila “velika italijanska tradicija”, od neorealizma do in Antonionija, ki je sam sredi množice, in Fellinija, ki ravno končuje svoj zadnji film (Glas lune), a vsi so bolj ko ne brez idej. Ironično, film najbolj razume šef karabinjerjev (Paolo Sassanelli), ki scenaristom pojasni: “Radi bi bili scenaristi, ne razumete pa svoje lastne zgodbe. Radi bi bili scenaristi, ne znate pa biti gledalci.” In potem doda: “V kriminalkah, ki jih imate tako radi, vse sledi neki logiki – avtorjevi logiki. V življenju pa se stvari preprosto zgodijo. O tem bi morali pripovedovati vaši filmi.” In Čarobne noči – Božanska komedija sreča Altmanovega Igralca – so natanko tak film: stvari se preprosto dogajajo. Toda brez kakšne nujnosti in napetosti, kar tako, v imenu karikirane in precej enodimenzionalne nostalgije po dobrih, starih filmskih časih. Ta film ne zna biti gledalec.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa