Film / Kralj Staten Islanda

za

Originalna sila kontinuitete.

Judd Apatow ima rad zabušante, ki nočejo odrasti – utopiste, ki hočejo za vedno ostati v svoji mali utopiji, običajno v kaki kleti, v kateri s prijatelji, prav tako zabušanti (“zadetki”), pohajo, improvizirajo, igrajo igrice, sanjarijo, slavijo tovarištvo in iščejo izgovore, da se ne premaknejo. Tak je bil Ben Stone (Seth Rogen) v Napumpani, tak je bil Andy (Steve Carell) v 40-letnem devičniku in tak je bil Dale Denton (Seth Rogen) v Zadetkih. V Kralju Staten Islanda pa je tak 24-letni Scott (Pete Davidson) – kralj Staten Islanda. A nima nobenih iluzij – zaveda se, da je luzer. Vse mu pade iz rok – tudi vsak odnos. Na nežen, duhovit, magari otročji, stupiden način. Brez zlobe. Da ima punco, pred prijatelji skriva. To, da ima punco, bi pomenilo, da vendarle ni luzer in da njegov utopizem ni čist. Ne preseneča, da je ves ekscesno potetoviran – ja, njegovo nezavedno je strukturirano kot tatu. Včasih med vožnjo zapre oči. Včasih opere gasilski avto.

Kar pa naj vas nikar ne zavede – Scott je proletarec, ki je razočaral kapitalizem. Otrok revolucije, ki ni uspela. Okej: otrok revolucije, ki so jo odpovedali. Sila kontinuitete. Očeta nima (bil je gasilec, pa je zgorel), živi z mamo Margie (Marisa Tomei) in sestro Claire (Maude Apatow), toda meje sveta so zanj meje Staten Islanda. Scott in njegovi prijatelji, ki si gredo na živce, izgledajo tako, kot da bi padli s tovornjaka. Ali še bolje: izgledajo kot junaki Shyamalanove Vasi ob gozdu – to, kar je onstran Staten Islanda, jih spravlja v nelagodje, strah, grozo, paralizo. “Še celo New Jersey na nas gleda zviška,” slišimo. Čakajte, da oropajo trgovino – v New Jerseyju to počnejo precej bolj profesionalno. Spomnite se le Sopranovih. A utopija se zamaje: sestra oznani, da odhaja študirat, mama pa dobi prijatelja (Bill Burr), še enega gasilca. Vprašanje je le: ali ju bo spustil v svobodo? Ali bo torej pristal na “ločitev”? Ne bo lahko. Vsaka utopija pač terja teror, avtodestruktivne liftinge, preprost koncept sreče in emocionalno precizne tatuje, ki jo držijo skupaj – in ki obvladujejo strah pred spremembo. In Apatow ne skriva, da je tudi v družini nekaj utopičnega, v tem primeru prijetno nasilnega.