Film / O neskončnosti

za +

Glinasti golobi.

Moški in ženska sedita na klopi nad mestom. Nemo zreta predse. Pa ona vzdihne: »Je že september.« On doda: »Hm.« Tableau vivant – negiben, metafizičen in brez reza. Tako se začne film O neskončnosti, ki ga poganja vsevidni in vsevedni »božji« glas naratorke (Jessica Louthander). Potem se preselimo na ulico, kjer po stopnicah prikoraka moški, za njim pa sošolec, ki ga ni videl, že dolgo časa, a ga ignorira. Nekoč ga je prizadel. Preselimo se v restavracijo, v kateri moški – edini gost – bere časopis, natakar, ki je tam verjetno še od časa nemih filmov, pa mizo polije z vinom. Uide mu. Pa se preselimo v sobo, v kateri moški denar skrije pod vzmetnico – izgubil je zaupanje v banke.

Film O neskončnosti, dopolnilo filmov Pesmi iz drugega nadstropja, Ti, ki živiš in Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, je mozaik sivih, melanholičnih, morbidnih, obešenjaških vinjet o ljudeh, ki izgubljajo – nekdo izgubi nogo, nekdo drug sina, nekdo izgubi vero v banke, duhovnik izgubi vero v Boga. Vsi so osamljeni, odtujeni, zlomljeni, paralizirani, pasivni in nemočni, prežgani z mučnim, grotesknim nelagodjem, kot da jih je nekaj tako ustavilo, da se jim sploh ne ljubi več živeti. Toda ironično: vojak, ki ga privežejo na steber, da bi ga pripravili na eksekucijo, prosi za življenje: »Ne, ne, ne,« ponavlja. Kot Hitler, ki se agonično trese v bunkerju, okrog katerega že donijo in ječijo zavezniške detonacije. Ja, banalnost Zla. A tudi Dobro je banalno – le absurd sredi vesolja, le kozmični vic. Nekateri bi radi preživeli marš smrti, drugi križanje, tretji nesmiselnost bivanja, četrti pa le obuvanje čevlja. Vse te ljudi, ki spominjajo na nemočno človeštvo v času pandemije, so kapitalizem, politika in fundamentalizem ločili, osamili in odtujili ter jih kot glinaste golobe nastavili vesolju, ki se jim zdaj perverzno posmehuje – preden jih ne bo pohodilo. Vsa tista fantastična neskončnost pa bo šla v nič. (Kinodvor)