Film / Mladi Ahmed

za

Čisti so nevarni.

»Pravi musliman se ne rokuje z žensko,« pravi Ahmed (Idir Ben Addi), »pravi musliman« iz malega belgijskega mesta. Sestri teži, ker se oblači po zahodno, prijateljem, ker navijajo sekularno glasbo, materi pa, ker pije alkohol. Star je šele 13 let, a pravi, da ni otrok. Šola ga ne zanima, doma hoče govoriti arabsko, ne bere stripov, temveč Koran. Ahmed je v puberteti, razvojni fazi, v kateri otroci mutirajo – nekaterim mutira glas, njemu mutira ideologija. Brata Dardenne, ki sta posnela Mladega Ahmeda (in še prej Otroka, Sina in Rosetto), diskretno – hladno, naturalistično – opazujeta, kako se Ahmed radikalizira, kako se torej spreminja v islamskega fundamentalista, paranoidnega džihadista, malega mučenika (in antisemita), ki je svojo vero voljan podpreti z nasiljem.

Ker gre z napadom na učiteljico »predaleč«, ga celo pošljejo v popravni dom. Kaj ga tako radikalizira? Kaj ga je nenadoma odvrnilo od zahoda? Zakaj njegova integracija ni uspela? Okej, tam so »mučeniški« videi, »samožrtvovani« bratranec in ekstremistični imam, ki ga zapeljujejo, indoktrinirajo in podžigajo, a nič bolj kot socialno neperspektivno okolje, mrk skupnostne strasti in občutka pripadnosti, deprivilegiranost, marginaliziranost, luknja v interpretaciji »smisla«, resentiment, maščevalne fantazije in ločitev staršev. Brata Dardenne si ne domišljata, da vesta, zakaj se Ahmed radikalizira in džihadizira. Kot da bi skušala reči: vera je misterij – tako kot otrok, ki hoče ostati »čist«. Brata Dardenne ga opazujeta s socialistično mehkobo – z nežnostjo, kakršne morda nikoli ni imel. Ne razumeta ga, toda na precizen način. (Kinodvor)