Film / Harold in Maude

zelo za

Klasika.

Kontrakulturniki so leta 1968 svarili: Ne zaupaj nikomur po tridesetem! Odgovor na to je bila tedaj serija filmov, ki so demonstrirali, da obstaja zabava tudi po tridesetem in da so tudi ljudje »over thirty« rojeni nonkonformisti in kontrakulturniki. Taka je bila recimo črna, satirična, anarhična romantična komedija Harold in Maude, ki jo je leta 1971 režiral Hal Ashby, veliki hipi, avtor številnih klasik (Poslednja naloga, Hollywoodski frizer, Pot k slavi, Vojakova vrnitev, Dobrodošli, Mr. Chance), napisal pa Colin Higgins, čistilec bazenov in pometač teniških igrišč. Maude (Ruth Gordon), ekscentrična 80-letnica, ki je preživela holokavst (žig je ostal), se ob baladi Cata Stevensa – »Če hočeš biti svoboden, bodi svoboden« – zaljubi v tesnobnega, morbidnega, bogataškega najstnika Harolda (Bud Cort), kroničnega samomorilca. Njegove »inscenacije« samomorov so oblika komunikacije, poskusi komunikacije s staršema, ki ju je bogastvo spremenilo v sterilna, brezčutna in brezizrazna avtomata, toda ko sreča energično, igrivo Maude, ki prav tako ljubi pogrebe ljudi, s katerimi ni bila niti seznanjena, in ki še raje krade avtomobile, je to znak za napad – za trip in avanturo, za disidentsko pogozdovanje, za raztegovanje biopolitike, za popnihilistično smešenje inštitucij in avtoritet, za šarmantno, skoraj otročje nasprotovanje hladnemu, ciničnemu, skorumpiranemu svetu, ki še vedno brezmejno ljubi kletke, za pikareskno non-stop gibanje. In ja – za rapsodično utopično kopulo.

Psihiater se čudi: »Posebej v tej družbi obstaja zelo običajna nevroza, da hoče otrok moškega spola spati s svojo materjo. Jasno, Harold, bega me to, da hočeš ti spati s svojo babico.« Harold in Maude sicer ne postaneta Bonnie in Clyde, toda ko konfucijanska, frajgajstovska Maude, ki propagira uživanje v vsakem trenutku življenja (»Ne molim, ampak komuniciram z življenjem!«), Haroldu podari bendžo, se zdi, da skušata ujeti isti ritem in iste reči kot Bonnie in Clyde. Film, osupljivi original, otrok Poletja ljubezni, Woodstocka in Altamonta ter sosed Francoske zveze, Dirty Harryja, Botra, Odrešitve in Izganjalca hudiča, je leta 1971 povsem propadel, poletel pa je šele leta 1979, ko so ga reprizirali in ko so se ljudje šestdesetih že spominjali z nostalgijo, toda danes, ko lahko le strmimo ob njegovi emocionalni preciznosti in radikalni senzibilnosti, je kult. Ne boste ga pozabili. Nikoli. (Kinodvor – od 17. do 20. oktobra)