Film / Jiu Jitsu

proti

Garažni Predator.

Kot veste, Nicolas Cage vsako leto igra v kopici filmov – predlani v šestih, lani prav tako v šestih, letos »le« v štirih. Vprašanje pa je že ves čas isto: kako nizko bo šel v naslednjem filmu? Bo ta še slabši, hujši, obupnejši od prejšnjega? Jiu Jitsu, ki je v svojem napovedniškem obdobju obljubljal veliko, ni Mandy. Niti Mom & Dad. Kaj šele Color Out of Space.

Še najbolj spominja na garažne vidiotske koktajle akcije, sci-fija in grozljivke iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, zato ne preseneča, da tudi zunajzemeljsko pošast, »predatorja«, ki se vsakih nekaj let spopade z najboljšimi tuzemskimi borci (Mortal Combat), pripelje iz osemdesetih. Ker pa je Cage, alias Wylie, mojster džudžicuja, nekoč pred »predatorjem« zbežal, živi v burmanskem samoizgnanstvu – zanemarjen, z dolgimi lasmi, zaraščen, malce nor, napol Rambo, napol Joda. Ker noče, da bi novi upi džudžicuja – Tony Jaa, JuJu Chan in »amnezični« Alain Moussi – ponovili to napako, jim priskoči na pomoč, a tudi sam film deluje natanko tako: kot klic na pomoč, kot patetični non sequitur, znosen le za gledalca, ki ima bodisi blazen smisel za filmski kič ali pa hudo nostalgijo za osemdesetimi. (video na zahtevo)