»Delavec ima, prosto po Sonji Šmuc, neomejen privilegij, da pomaga lastniku bogateti«

IZJAVA DNEVA

"Gospa Šmuc in GZS govorita jezik 19. stoletja, jezik industrijske revolucije, ki je za svoje potrebe vzpostavila brezpravni delavski razred, ki ga je razumela kot material boljše ali slabše kakovosti, iz katerega se iztisne kar največji profit in nato zavrže. Branje knjig ne škoduje in za gospo Šmuc bi bilo zelo priporočljivo, če bi kdaj prebrala vsaj kakšen roman, ki denimo dokumentira življenje rudarjev v zibelki industrijske revolucije, v Angliji, če ji je že sociologija tuja. Pravzaprav bo dovolj že, če kdaj ne preklopi programa, kadar na televiziji kažejo odnos lastnikov do delavcev v tretjem svetu. Govori namreč natanko njihov jezik, jezik časa evropskega vulgarnega kapitalizma, ki je izjemno živahen v tretjem svetu, a se je z neoliberalizmom znova pretočil tudi v naš, 'prvi' svet: delavec kot potrošno blago mora biti čim manjši strošek za čim več izplena, če se njegova storilnost zmanjša, če ga, prosto po S. Šmuc, 'povozi čas', se ga postavi na cesto. Delavec ima torej 'neomejen privilegij', da pomaga lastniku bogateti: ta ga delovno in plačilno ožema do trenutka, ko ga 'povozi čas', ko ne izkoplje več maksimalne dnevne količine premoga. Takrat je čas, da zanj poskrbijo drugi: državna pomoč, svojci, Rdeči križ."

(Kolumnistka Tanja Lesničar Pučko o tem, da je predsednica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Sonja Šmuc 'absolutno pozdravila' vladni zakon o odpuščanju delavcev, ki imajo izpolnjen en ali drug pogoj za upokojitev, z besedami: "Delodajalci si ne bodo nikoli prizadevali, da bi izgubili koga od zavzetih in potrebnih kadrov. Za tiste, ki pa niso zavzeti in tako potrebni, pa tudi ni prav, da imajo neomejene privilegije"; via Dnevnik)