Film / Never Rarely Sometimes Always

zelo za

Pravica do izbire.

Dijaki na šolskem odru v neki pensilvanski vukojebini pojejo sladkobne, kičaste štikle iz petdesetih let. Tudi oblečeni so kičasto, sladkobno, bebavo – v slogu petdesetih pač. To je njihov »pokaži, kaj znaš«. Potem na oder stopi 17-letna Autumn (Sidney Flanigan), ki poje nekaj precej bolj hreščečega, polemičnejšega, sodobnejšega – o fantu, ki jo sili, da počne reči, ki jih noče početi. Seks zna biti nasilje. Nekdo v publiki sikne: »Candra!« To je svet, v katerem so moški na varnem – za vedno lahko ostanejo otroci.

Potem se prikaže naslov filma – Never Rarely Sometimes Always. Nikoli. Redko. Včasih. Vedno. To so možni »osebni« odgovori na vprašanja, ki jih dobi na kliniki. Recimo: »Vas partner sili v seks, ko tega nočete: nikoli, redko, včasih, vedno?« Autumn je namreč noseča, a noče roditi, ker pa v Pensilvaniji za splav potrebuje dovoljenje staršev, sklene, da bo v družbi svoje sestrične Skylar (Talia Ryder) skrivaj odpotovala v New York, kjer bo lahko splavila. Potovanje tja je antipotovanje, mučno, morbidno, jedko, stresno, boleče in tiho, prežgano s tremo, zmedenostjo, antikomunikativnostjo in naturalističnimi zametki opolnomočenja – kot bi skandiralo negotovost, izgubljenost in nelagodje romunskega filma 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva. Ne, to ni Juno, temveč angažiran, jezen, radikalen film, film s fronte, film brez izgovorov in filtrov, a ne kriči. Pa vendar: bolj ko je redkih besed, glasneje in ekspresivneje govori o toksični, nečloveški, antisolidarni, mizantropski, patriarhalni politiki, ki hoče žensko čim bolj ponižati in osamiti, pravico do izbire čim bolj kriminalizirati, Ameriko pa vrniti v petdeseta, ko je bil splav prepovedan in ko je bil lastnik ženskega telesa moški. (Amazon Prime)