Knjiga / Damir Globočnik: Trubarjev spomenik v Ljubljani

+ + + + +

Eden najlepših monumentov v prestolnici je bil postavljen leta 1910. Štiristoto obletnico rojstva slavljenca je zamudil za dve leti.

Umetnostni zgodovinar Globočnik je za svojega književnega junaka postavil spomenik, ki seveda ni padel z neba, ampak nam ga predstavi skozi mrežo ideoloških spopadov. Pozabljenega očeta slovenskega protestantizma in knjižnega jezika so odkrili liberalci, Hribar, Tavčar, Aškerc, in v njem iznašli figuro, ki bo simbolno oponirala ideologiji katolicizma.

Prikazovali so ga kot svetnika in svobodomisleca, kar so v ostrih polemikah pobijali katoliški krogi, a tudi socialdemokrati, ki so poantirali, da liberalci postavljajo spomenik samim sebi, jasno tudi Župančič in Cankar: Trubarja so se polastili ljudje, ki ga ne poznajo. In še bolj dejstva: liberalci kot protagonisti so našli denar za večdnevno manifestacijo Slovanov od vsepovsod, pozabili pa so plačati kiparju, da bi izklesal mojstrovino. Avtor je faktograf in tako prikaže poimensko zbiranje podpore, veliki spektakel vseslovanskega zbora leta 1908, ki se je zgodil ob postavitvi temeljnega kamna, za njim pa absurd, ko je odkritje Bernekerjevega Trubarja potekalo praktično v ilegali, ob zboru intimusov ljubljanskega župana Hribarja. Javili so se ideološki vandali, ki so prizanesli Primožu, so pa populili gaj srebrnih smrečic, ki naj bi ga še dodatno krasil. Ni umanjkal škof Jeglič, ki je slavljenje Trubarja označil za žaljivo, umetnino pa opisal kot spominek, ob predpostavki, da ko bi protestantizem zmagal, bi bili Slovenci ponemčeni. Iz kasnejših Hribarjevih spominov je razvidna manipulacija, ko je župan manjkajoča sredstva neopazno pretočil iz denarja občnega zbora, javno pa razglasil, da sta manko pokrila on in žena podžupana Tavčarja.

Knjiga torej kot zgodovinski spomin na postavljanje spomenika.