urejanje »
https://www.mladina.si/205049/saint-maud/?f=uhhucpgphygaa1udaf7humcfh77fsm

Film / Saint Maud

Rose Glass, 2019

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 6, 12. 2. 2021

zelo za

Izganjalka hudiča.

»Ne pusti, da gre tvoja bolečina v nič, Amanda, ne pusti, da gre tvoja bolečina v nič,« slišimo v britanskem psihotrilerju Saint Maud, v katerem vas vse pripravlja na odločen, strašen, šokanten konec. V času, ko filmi na koncu običajno odpovejo (ne vejo, kako bi se končali), je lepo videti film, ki naša pričakovanja ne le stalno izpolnjuje, ampak jih tudi stalno – iz prizora v prizor, iz kadra v kader – stopnjuje. Maud (Morfydd Clark) je zelo osamljena, zelo pobožna vernica s spiralno travmo v želodcu in z mučnimi flešbeki v glavi – bolj ko je sama in osamljena, bližje je Bogu. Ko pride v obmorski Scarborough k hudo bolni, na posteljo priklenjeni Amandi Köhl (Jennifer Ehle), nekdanji sloviti avantgardni plesalki (ki bi se odlično podala Suspirii), naj bi zanjo le paliativno skrbela, bolj ko ne permanentno, kot negovalka in maserka, toda zlagoma se ji zazdi, da bi morala poskrbeti tudi za njeno dušo, še toliko bolj, ker sliši glasove, ki jo vzpodbujajo. Vsaj tako verjame. Bolj svetniško in dogmatično ko rine v Amandino dušo, nevarnejša postaja.

Bolj ko se žrtvuje, neznosnejša je. Odrešitev predpostavlja nasilje, mučenje, trpljenje, navsezadnje, Amanda – plesalka, ki izgublja telo – je ateistka, približno tako brezbožna in tako cinična kot Linda Blair v Izganjalcu hudiča (neki ženski celo plačuje za seks). In Maud potrebuje vero, religiozni okvir, ki bi legitimiral in racionaliziral njeno obsedenost z drugo žensko, njeno gotsko osamljenost, njeno svetniško orgazmičnost, njeno odrešiteljsko poklicanost, njeno sebično slo po odreševanju (in spreobračanju), njeno fantazijsko potrebo po veliki preizkušnji, ki bi potrdila, da je namenjena za velike, največje stvari. Vprašanje je le, katera bo prej zagorela. Ko boste videli tale film, sicer prvenec Rose Glass, boste lažje razumeli, zakaj samorazstrelitev v očeh fundamentalista izgleda kot vnebohod in zakaj tudi v veri obstaja »Fahrenheit 451«, temperatura, pri kateri se vera vžge – temperatura, pri kateri se vera spremeni v blodnjo, zablodo, privid, psihozo, halucinacijo. A brez panike – ko začne vera bloditi, postane neverjetno kinetična, res božje darilo filmu. Film terja fanatizem. (Amazon Prime)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa