Knjiga / Dante Alighieri Božanska komedija

+ + + + +

Knjiga za odmor od sedanjosti.

Ko jo je avtor leta 1313 spisal, seveda ni mislil na bralca 21. stoletja. Vstop v delo je zato peklenski, saj Dante v njem nabira like, fraze in zgodbe, ki so sodobnemu sleherniku v velikem delu neznani; brez prevajalčevih konciznih opomb bi bil dobesedno izgubljen. Sploh v monumentalnosti, ki bi jo sociolog Escarpit premeril s tremi dnevi branja. Mnoštvo Dorejevih ilustracij pot resda osvetli, a so daleč od stripa, ki ga vlečejo podobe.

Pekel, Vice in Raj so torej v prvi vrsti lektira kulturnega dolga do tradicionalne evropske intelektualne identitete. To, da Dante grešnike razvrsti po devetih krogih pekla s številnimi podvrstami, skozi katere sodobnikom nazorno pokaže, zaradi katerih grehov se bodo cvrli, sodi v red pričakovanega, a vanje pošlje tudi te, ki sploh ne spadajo v svet krščanstva: Evklida, Sokrata in Platona, Cezarja ter celo Mohameda. Slikoviti opisi muk in razmesarjenih teles v najglobljih krogih pripeljejo do veleizdajalca Bruta, ki pa mu pisec pripiše vsaj hrabro prenašanje muk. Jasno, Vice bodo najbolj duhamoren kraj, Raj pa bo kakopak že s slogom bralno vznemirljiv. Ne le s tistimi prostitutkami, ki so v začudenje privzete v nebesa, ali z dilemo pisca, kako naj opiše najbolj čislane višave, pa se izmuzne, češ: pero, preskoči to, ne znam pisati, ali spet z izračunom, koliko ur je Adam preživel v paradižu, ampak predvsem s kontroverzami tipa: zakaj je Bog ustvaril angele ter kaj je sploh počel pred tem?

No, nečesa Dante na poteh ni počel – bitij iz onstranstva ni spraševal, kako se počutijo in tudi k Stvarniku ni pristopil, da bi ga kaj povprašal. Čas, ko so vladali pogled, opazovanje in vera. Doba nenovinarske percepcije sveta.