Film / Lillian

za +

Odiseja.

Lillian Alling, priseljenka iz vzhodne Evrope, menda poljskega rodu, se je Amerike tja do leta 1926 naveličala. Ker jo je ameriški sen tako deklasiral, da ni imela niti za vozovnico, je sklenila, da bo v Rusijo odpešačila – čez Buffalo, Kanado, Aljasko in Beringov preliv. Kaj se je z njo zgodilo, ni jasno, ker je na lepem – po prihodu v Dawson City ob reki Yukon – izginila. Brez sledu.

Toda tista štiri leta, ko je čez Ameriko pešačila v Rusijo, je bila celo mala celebrity. Avstrijski filmar Andreas Horvath, avtor kontroverznega dokuja Helmut Berger, igralec (Berger ga je hotel prepovedati), zdaj – v epskem, vizualno osupljivem road movieju, milenijskem Parizu, Teksasu – po tej poti pošlje njeno reinkarnacijo, okej, njeno sodobno reimaginacijo (Patrycja Planik), rusko priseljenko, ki ji ameriški sen ni obrodil. Viza ji je potekla, za vozovnico nima, v porniče – ta zadnji up deklasiranih – pa se ni prebila, ker ne zna angleško. In ker ne zna angleško, tudi potuje brez besed – zdi se, kot da protestno molči. Ne brez razloga: ko potuje čez Ameriko, potuje čez deželo, ki ženske tiša in ustavlja. Ob cesti najprej zagleda napis: »Smej se! Tvoja mama je izbrala življenje!« Kasneje pa še napis: »Cesta solz.« In zraven pripis, da je to cesta, na kateri naj ženske ne štopajo. Tu namreč ženske izgubljajo življenje. Izginjajo. Brez sledu. Brez možnosti izbire. Če je ženska samska, jo posilijo. »Kje imaš družino,« piše ob cesti. »Bolj ko greš proti zahodu, bolj nevarno postaja,« pravi šerif. Lillian gre proti zahodu. Koruzna polja so neskončna, mesta zapuščena, ljudje pozabljeni, staroselci pa besni, ker jim bo naftovod okužil vodo. »Amerika je tuja država v naši deželi!« Lillian na eni strani vidi ognjemete in parade – Amerika je stroj za samoglorificiranje. Na drugi strani pa vidi avtomobilske demolition derbyje – Amerika je stroj za samouničevanje. »Hočemo le najboljše,« odmeva na paradi, kjer takoj zatem slišimo: »Živimo hitro, da bi videli, koliko denarja lahko zaslužimo!« Lillian, ki to metastazo kapitalizma preživi le zato, ker ima živ smisel za gverilsko improviziranje (mobilno stranišče postane pribežališče pred točo, cev prenočišče, zabojnik za podarjena oblačila emporium, kanta za smeti picerija ipd.), je nasprotje hitrosti in kapitalizma. Narava, čez katero se prebija, je videti spektakularno, a obenem deluje kot distopično svarilo pred kapitalizmom: peščeni gradovi, ki so nastali tako, da se je vulkanski pepel strdil v kamen, so recimo videti kot ostanki civilizacije, ki je na lepem izumrla in se fosilizirala. Brez besed. (Cinemax, CineStar)