Film / Elvis Presley: The Searcher

zadržan +

Čisti ameriški produkt.

Skoraj štiriurni doku o Elvisu je prepojen z arhivskimi posnetki, ki skušajo pojasniti, kako in zakaj je postal The King, toda ker ga je koproducirala Priscilla Presley, pozabite na seks, droge in rokenrol (prav tako na trenutek, ko se je predsedniku Nixonu javil za posebnega agenta). Tudi njegovi feni, kot sta Tom Petty in Bruce Springsteen, ne povedo nič novega.

Na tale epos opozarjam iz preprostega razloga: ko gledate, kako si je Elvis kot goba prisvajal vse, kar se je dalo (res je bil talilni lonec glasbenih slogov in trendov), kako je šestdeseta – čas kulturne revolucije, ognjemeta progresivnosti in glasbenega eksperimentiranja – preživel v sladkobnih, kičastih, eskapističnih filmih, kako ga je polkovnik Tom Parker, njegov menedžer, prelevil v utelešenje stockholmskega sindroma, kako se je leta 1968, ko mu je pogodba s Hollywoodom potekla, vrnil na odre (najprej kakopak v sloviti televizijski »comeback special«), kako kar ni mogel verjeti, da ga je zgodovina zaobšla (kaj se je zgodilo z glasbo?), in kako je potem krenil na non-stop turnejo, kot da bi skušal nadoknaditi zamujeno (in se prelevil v dvornega norca nostalgije po nostalgiji), se lahko vprašate le – ali je sploh razumel to, o čemer je pel? Štikel Hurt, ki ga je – v gracelandski »Jungle Room« – posnel tik pred smrtjo, to vprašanje le še dodatno legitimira in zaplete: kaj če je tako dobro pel prav zato, ker tega, o čemer je pel, ni razumel? In ja: kaj če glasba ve več kot ta, ki poje, a se zbuja v grozi? Zavrtite si kdaj If I Can Dream. (Netflix)