Knjiga / Stevan Dedijer: Nepoboljšljivi optimist

+ + + +

Stevan Dedijer (1911–2004), brat Titovega biografa Vladimirja Dedijerja, ima v avtobiografiji res kaj povedati: oče je bil prijatelj Gavrila Principa, buržujska srbska družina je imela kajpak francosko guvernanto, na kolegij so ga poslali v Rim, na študij fizike v ZDA, tam je potem delal kot novinar, zatem kot sodelavec v ameriški obveščevalni agenciji OSS, med 2. vojno je bil padalec v ameriških vojaških enotah in telesni stražar generala Maxwella Taylorja, po njej se je vrnil v Jugoslavijo, bil v ekipi, ki je poskušala izdelati atomsko bombo, leta 1961 je emigriral na Švedsko in napravil akademsko kariero na področju obveščevalne dejavnosti v gospodarstvu in družbi, bil je svetovalec savdskega kralja in PLO.

Sukal se je v vrhu YU-partije: bil je urednik Borbe in je poročal o sojenju Draži Mihailoviću, leta 1949 z Đilasom in Kardeljem na uradnem obisku v ZDA, bil je na ti s Titom in Rankovićem.

Njegove spomine je težko preverjati, krepko pa zgreši pri jedrskem fiziku I. Supku, ki mu je pripisal sodelovanje pri projektu jedrske bombe, čeprav so ga zaradi nasprotovanja odstavili s položaja direktorja Inštituta R. Boškovića.

A pomenljivejše od zapisanega je to, kar umanjka. Pravi, da je bil na Đilasovi strani in zato degradiran, a mu je režim dal prosto pot v emigracijo, iz katere se je redno vračal na počitnice!?? Edini v Jugoslaviji s takim statusom. Je bil torej obveščevalec Udbe v Skandinaviji?

V Tuniziji se je srečeval z Abu Džihadom, idejnim vodjo takrat še teroristične organizacije PLO, in bil njen svetovalec. Kako je prišel v vrh najbolj nezaupljive organizacije? Pravi, da prek italijanskega študenta, ki je bil član Rdečih brigad. Lovska! Tja je vodila elegantna pot prek Arafatovega prijatelja Tita in YU-partije.

Škoda, da ni popisal najboljših delov avtobiografije.