Film / Divja Slovenija

za +

Življenje drugih.

Divja Slovenija ni rutinski dokumentarec – Matej Vranič intervjuirancev ni nabiral s pomočjo kakega brezosebnega mejla, ampak se je moral za vsakega potruditi, tako rekoč boriti. To se vsiljuje še toliko bolj, ker je nastopajočih v Divji Sloveniji res veliko: srne, jeleni, lisice, jazbeci, svizci, pinože, belorepci in planinski močeradi, pa medved, ki liže bube in ličinke, jerebica, ki zaide na tuje ozemlje, štorklje, ki se predčasno vrnejo, kosec, ki poje, kačji pastir, ki se levi, smrdokaver, ki – opremljen z »radarjem« za žuželke – koplje, zajci, ki so med ravsanjem videti kot izumitelji rokoborbe, belke, ki so povsem zlite z alpsko okolico (tako da so varne pred plenilci), žabe, ki se skrivajo pred kanjo, kanja, ki se loti mrtve ribe (pomanjkanje hrane jo prisili v mrhovinarstvo), volk, ki odide praznega želodca. Nima sreče: veter zapiha v napačno smer, tako da ga izda vonj – in jelenjad se pravočasno razbeži.

Ja, Divja Slovenija je naravni dokumentarec, dokumentarec o naravi v slogu Davida Attenborougha. In ja, težko je bilo uskladiti termine z vsemi temi živalmi, ki kar prekipevajo od življenja. Preveč so zasedene. Preveč so nemirne, vročične, hektične. Samo pomislite: vodomca si ravno urejata stanovanje (rov v breg si »kopljeta« na unikatno trajnosten način), bobri si ravno gradijo jez, ki bi jih približal hrani (in pri tem se držijo načela »zero waste«), netopirji ravno jurišajo nad roje žuželk, gamsi pa se ravno grebejo za seks. Ruševci tudi. In plavčki prav tako. Seks ali intervju? Oboje! Vranič nas z briljantnimi posnetki in strumnim vokalom Jureta Longyke odpelje v pestro, bogato, osupljivo slovensko divjino (Krakovski pragozd, Planinsko jezero, Murska šuma, Julijci, kraške jame ipd.), kot da bi hotel dopolniti referendum o vodi in reči: bi vso to lepoto res prepustili neoliberalnim plenilcem? (kino)