Film / No Man of God

za

Maske normalnosti.

Ko leta 1978 primejo serijskega morilca Teda Bundyja (Luke Kirby), se izkaže, da so prijeli mitomanskega, grandomanskega, arogantnega psihopata, ki z vsemi – policijo, preiskovalci, sodniki, tožilci, odvetniki, mediji, javnostjo – koketira in manipulira. Zakaj je počel to, kar je počel, kaj ga je sprožilo, zakaj ne kaže nobenih znakov obžalovanja in koliko žensk je pobil? Bill Hagmaier (Elijah Wood), eden izmed prvih FBI-jevih ekspertov za profiliranje serijskih morilcev, ki hoče odgovore na ta vprašanja, najprej sredi osemdesetih z njim vzpostavi pisni stik, potem pa ga začne redno obiskovati in izpraševati, toda vse te intervjuje ugrabijo Bundyjeva dokazovanja, da je najinteligentnejši človek na svetu. Hagmaier bi mu lahko sicer rekel, hej, če si najinteligentnejši človek na svetu, kako to, da smo te potem dobili (in spravili v floridsko ječo), toda če ga ne bi dobili, bi se dal zagotovo kar sam prijeti, to pa zato, da bi bil še slavnejši, da bi pritegoval še večjo pozornost, da bi dokazoval svojo moč in superiornost, da bi se torej vsi ukvarjali z njim, analizirali njegov »intelekt« in občudovali njegovo »genialnost«.

Bundy, ki ga je nedavno – v Berlingerjevi Čisti zlobi – igral Zac Efron (v Netflixovi dokuseriji Confessions of a Killer: The Ted Bundy Tapes se je kakopak igral kar sam), v tem ne spominja le na dr. Hannibala Lecterja, temveč tudi na trole digitalne dobe – to so ljudje, ki se zdijo okolici povsem normalni, prava utelešenja normalnosti, toda ko pade mrak, jih nekaj sproži. Bundy je bil videti »normalno«, zato ga niso dobili. Ni bil sumljiv. Lahko je počel, kar je hotel. Nič ni pošastnejšega od jebene normalnosti. Normalnost je le maska bolezni, nekaj patološkega. Troli so mizoginični – kot serijski morilci. Bundy hoče reči: ubijanje žensk je moj posel! In poslovnih skrivnosti ne izdajam! Da se Bundy in Hagmaier, ki hoče pogledati v njegovo »dušo« (in izsiliti njegovo priznanje zločinov), zbližata, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da se skuša Hagmaier – zdaj užaloščen, zdaj zgrožen, zdaj fasciniran – vživeti vanj, magari za ceno posttravmatičnega sindroma, in da mu Bundy v nekem trenutku sikne: »Strah te je mene v tebi.« (Amazon Prime)