Film / Oče

za +

Do zadnjega diha.

»Ne vem več, kaj se dogaja,« zgroženo dahne Anthony (Anthony Hopkins), ki v svojem londonskem stanovanju ne more več skrbeti zase in lahko računa le še na dolgotrajno oskrbo. Videti je kot kralj Lear, utrujen od bojev, izgubljen v starosti, povsem odvisen od treh žensk – hčerke (Olivia Colman), ki jo nenehno ponižuje in ki se hoče preseliti v Pariz, druge hčerke, ki jo je očitno že odgnal, in nove negovalke (Imogen Potts), ki se morda ne bo dala tako hitro zastrašiti in odgnati. »Nikogar ne potrebujem,« ponavlja, kot da bi skušal preglasiti svojo demenco. Trenutki lucidnosti so vse krajši. Potem pa izbruhne v silovit, krčevit, regresivno progresiven jok – zjoče se, kot se moški v filmih že dolgo ni zjokal.

To je jok moškega, ki ga zdeluje in ubija Alzheimer, a mu spomin tu in tam še toliko deluje, da ve, kaj se dogaja – da torej ve, da izgublja spomin, da izginja, da razpada. To so solze, na katere se je Anthony Hopkins pripravljal vse življenje, kakor se je tudi vse življenje pripravljal na tisti: »Kaj bo z mano?« In na oni: »Zakaj se z mano pogovarjate tako, kot da sem retardiran?« (kinodvor)