Film / Moj brat lovi dinozavre

zadržan

Super Down.

Vse več nosečnic se zaradi kromosomskih »Downovih« motenj zarodka odloči za splav – na Danskem 95 odstotkov, na Islandiji skoraj 100 odstotkov.

Na drugi strani je gibanje, ki poudarja, da je otrok z Downovim sindromom nagrada in da se je kakovost življenja teh otrok občutno izboljšala. Italijanski mladinski film Moj brat lovi dinozavre, ki pokaže, kako mali Jack sprejme, zavrne in ponovno sprejme bratca z Downovim sindromom (ker je prepričan, da ima nadnaravne, superjunaške sposobnosti, ga sam spočetka imenuje Super Down), prikima temu gibanju – z evangeljsko navdušenostjo, otročjo zaverovanostjo vase. Ko Jackova mati izve, da je rodila otroka z Downovim sindromom (med nosečnostjo ni šla na pregled, ker »ni bilo treba«), ji zdravnica hladno, birokratsko sikne: »Lahko bi splavili kot večina drugih žensk.« Film, posnet po bestsellerju (in resnični zgodbi), se sicer dela, da je čistega srca, toda njegovo srce povsem očitno ni na strani nemškega filma 24 tednov, ki je tako razjezil iskrene. (Kinobalon & videoteka.demiurg.si)