Knjiga / Feri Lainšček: Kurji pastir

+ + +

Čudež rojstva

Lojze Kovačič, ki je nezakrito in neizprosno prekopaval svoje spomine, v romanu Otroške stvari piše, kako mu je služkinja v Baslu, ko je bil dojenec, po stopnicah nosila čašo mleka. Od tega naprej je vse skupaj popisoval, naslonjen na lastno porozno spominjanje. Zunaj njega, pa tudi od znotraj je ena sama negotovost, ki jo lahko uredi le pisanje, zato so nastajali debeli špehi o občutkih tujstva po prihodu na slovensko podeželje, zato se je kasneje ukvarjal s pisanjem in lutkovno pedagogiko. Tudi Feri Lainšček (1959), ki je v svojem opusu od začetnih Peronarjev prek modernistične Raze in z naratološkimi triki pregnetenega romaneta Grinta prešel vse sloge, se z Obračališčem za vračanje odmaknil v roman v verzih, se zdaj ukvarja s svojim izvorom.

Natančneje, v Kurjem pastirju se ukvarja z vsem okoli svojega rojstva. Od prvih popadkov do nekoliko groteskne odločitve, da gre po babico ravno šepavi sosed, pa tega, kako je moral oče počastiti vse, da mu je to vzelo pol plače. Pa kako je prej v močnem dežju krpal cesto in se šel zaradi opravljivcev menit k Ciganom, ali je res kaj na tem, da je eden njihovih malce pomagal pri zanositvi, in se izkaže, da so to le zlobne govorice. In potem priveka na svet Franc, poimenovan po Asiškem, kar je najprej skoraj razočaranje – očitno vztrajanje v revščini in dobrohotni pogovor s ptičicami v teh krajih ob madžarski meji ter za ljudi z bolj ljudskim verovanjem in nepodprte s teologijo nista ravno kakšna referenca.

Piše tudi o botrici in sestri, ki jo je materina pozna nosečnost nekako užalila, zdaj pa pride vsa opicanjena z darilom iz mesta. Na koncu piše še, kako so v dramatičnih snežnih zametih Ferija nosili k zdravniku in kako je med tem maršem čudežno ozdravel. Še bolj čudežno je njegovo rojstvo (to je sploh značilno za vse biografije velikih, pa naj ne bi bilo za avtobiografijo; spomnimo se Šakjamunijevih prvih besed ali prisotnosti treh modrih ob rojstvu Odrešenika v hlevu v Betlehemu), ki ga zaznamuje pojav vile. Rojenica se pojavi in najprej reši močno opitega očeta, še prej pa se ob rojstvu prikaže materi in obljublja, da iz fanta nekaj bo.

Do zdaj smo ugotavljali, da morda v čudežno in magično brezrezervno verjamejo bolj otočani v kakšnem od romanov Mateta Dolenca in da je bilo lepljenje oznake magični realizem predvsem v službi kritiškega in promocijskega brendiranja, in tudi tokrat se zdi, da je vila bolj pridih nečesa, kar očesu ni vidno. Predstavlja nekaj nadčutnega, čudežnega, podobno kot ukleta bela violina sredi ravničarskih meglic med štorkljami. Lainšček je v vsem tem času razvil poetičen jezik s prepoznavno sintakso, ki se ravno dovolj sramežljivo spogleduje z ravničarsko skladnjo vseh prejšnjih zavojevalcev, da jo razumemo kot vzporedni tempomat, ki meandrasto odzvanja in ponazarja lenobnosti rek in melanholiji prebivalcev vzporeden tok.

Kurji pastir, kar namiguje na odsotnost paše česa vrednejšega, je prvi del trilogije in prve velike ovire, rojstvo in prva resna bolezen, so v njem premagane, pričakujemo nove zmage.