Film / Sinoči v Sohu

zelo za

Polnoč v Londonu.

“Če bi lahko živela kjerkoli, potem bi živela v Londonu v šestdesetih,” dahne Eloise, alias Ellie (Thomasin McKenzie), naivna, idealistična podeželska sirota, ki jo je babica (Rita Tushingham) navdušila za swinging šestdeseta (Twiggy, Zajtrk pri Tiffanyju, vinil). Mamo ji je vzela shizofrenija, a je ne more pozabiti. Ko pride v London, da bi študirala na prestižni modni akademiji, si pri strogi, starokopitni gospe Collins (Diana Rigg) omisli garsonjero, ki izgleda kot relikt šestdesetih. In vsakič, ko zaspi, se preseli v šestdeseta, v intenzivno, zapeljivo, hipnotično neonsko noč, na jet-set premiero bondiade Thunderball, v popkulturni delirij, na Piccadilly Circus in Carnaby Street, v hiperaktivne klube, ki jih – s pomočjo zvodniškega menedžerja (Matt Smith) – osvaja Sandie (Anya-Taylor Joy), mlada pevka, naivna, idealistična podeželska sirota, njena zrcalna podoba (in njen simptom), po kateri se – tako kot po sami Ellie – stegujejo spolni plenilci vseh starosti, s Terencom Stampom vred. “London can be a lot,” slišimo.

Ellie je Schlesingerjeva Darling, ki se ji najprej zgodi Carrollova Alica v čudežni deželi in potem še Bergmanova Persona. Film Sinoči v Sohu, karizmatični remiks fantazije, mjuzikla in slasherja, se sicer nostalgično ozre nazaj, a ne skriva, da je v nostalgiji nekaj mučnega, travmatičnega, perverznega – swinging London, ta “magična” epoha, objekt nostalgije, je bil za ženske tako stresen ognjemet seksizma, nadlegovanja in podganje posesivnosti, da jih je mentalno dezintegriral in jim življenja spremenil v grozljivko. Kičasta sladkoba tedanjega popa, s katero nas zaliva soundtrack (You’re My World, A World Without Love, Don’t Throw Your Love Away, There’s Always Something There to Remind Me ipd.), zveni kot transfiguracija te brutalne mreže seksističnega objektiviranja, spolne neenakosti in posilstva – mreže, ki potrjuje, da kot posilstvo lahko delujeta že kar kulturna politika neke dobe in kapitalizem, stvarnik shizofrenije. Sinoči v Sohu je film o tem, kako so spolno nasilje prevedli v melodični, adiktivni pop, v nekaj sladkega in omamnega, vrednega nostalgije, s čimer so samo travmo normalizirali. (kino)