Knjiga / Werner Herzog: O hoji v ledu

+ + + + +

Velikan med režiserji je leta 1974 izvedel, da je njegova duhovna mentorica Lotte Eisner na smrt zbolela. Takoj se je iz Münchna odpravil k njej v Pariz.

Je sedel za volan, na vlak ali na letalo? Ne, vzel je popotno bisago, kompas, nekaj zemljevidov in odpešačil na tritedensko pot. Izbral je najtršo varianto – prek hribov in periferij, na poti pa iskal prenočišča, kot mu jih je Bog dal. Poskusil s kapelico, kdaj v skednju, drugič pod milim nebom, največkrat vlomil v osamelo kočo, hišo ali barako, spet kdaj v avtomobilsko prikolico, enkrat prespal pri dobrohotni družini, ki ni mogla verjeti, da je potepuh slavni režiser. Kadar je zaudarjal že samemu sebi, je najel sobo s tušem in radiatorjem v obcestni gostilni. Konec novembra in prvo polovico decembra so ga šibale ledene nevihte, utiral si je pot čez sneg in led. Srečal je več živali kot ljudi; v razpadajoči obleki je bil prikazen, ki je druge bolj motila kot prve.

Zakaj se je podal na odisejado, ki je trpkejša od romanja v Santiago de Compostela? Umirala je ženska, ki jo je imel neizmerno rad. Ko bi bil navaden kristjan, bi molil za njeno zdravje, on pa je v maniri antičnih junakov opravil najbolj mučno pot, da bi jo bogovi sprejeli kot odkupnino za življenje.

V knjigi ni anekdot, ne obratov, človeška srečevanja so praktično brez besed v maniri surove arogance. Edino bližino izkaže pri opazovanju živali. Nekoč se v Alpah zateče v zavetje za ovce: »Te so v njem zmrzovale in bile vse zbegane, me pogledovale in se stiskale k meni, kakor da sem jim prinesel rešitev. Takšnega izraza zaupljivosti, kakršnega so mi izkazovala obličja tistih ovc v snegu, nisem doživel še nikoli.« Bogovi so ga uslišali.