Film / Aline

zadržan

Svetnica.

Aline je film o Pepelki iz velike, res velike in zelo quebeške pevske družine (14 otrok), ki ima »čudežen« glas, tako da že pri dvanajstih podpiše profesionalno pogodbo, ki jo pripelje v naročje precej starejšega menedžerja/agenta/mentorja, s katerim se kasneje poroči. A to je bil največji škandal v njenem življenju – in v njeni pevski karieri. No, edini škandal. Kar seveda pomeni, da njeno življenje ni bilo ravno konflikt ali cliffhanger, ki bi klical film. Jasno, Aline je wikipedijska biografija Céline Dion, le da ji je ime Aline, igra pa jo Valérie Lemercier – in to od dvanajstega leta pa do »danes«. Ali če naj to povem drugače: Aline – Céline Dion – ima ves čas obraz, ki se ne spreminja. Kar deluje morbidno.

Ha, boste rekli: ženska verzija Scorsesejevega Irca! Vsekakor, toda ne spreglejte pravega sporočila: njen obraz je večen! Večen? Absolutno – film Aline/Céline prikazuje kot svetnico, kot božansko bitje brez napak, grehov in hib (oh, in tudi brez smisla za humor), kot utelešenje čistosti, bele kot nedolžnost (in njen kostum), z roko uperjene proti nebu, da ne rečem nebesom. A silovitost njenega lasvegaškega glasu, ki je do konca pel pesmi staromodnih, sladkobnih deklic, namiguje, da je morda imela tudi hrbtno stran, o kateri pa film noče ničesar vedeti. Če bi hotel o tem kaj vedeti, bi lahko dobili žensko verzijo Scorsesejeve Zadnje Kristusove skušnjave. Joj, nisem vam povedal, kako se piše Aline – Dieu. Guglajte. (kino)