Film / Pozabljeni Božič

zadržan

Biti ali ne biti.

Ko postavljajo Hamleta, običajno ne vedo, kako bi ga obdelali, da bi deloval sveže ali drugače – pa potem recimo Hamleta igra ženska. Ali pa se Hamlet sploh ne pojavi. Ali pa se pojavi, a slovite replike »Biti ali ne biti« ne izgovori. Podobno je z božičnimi filmi – filmarji kar ne vedo, kaj bi počeli, da bi ti filmi izgledali sveže ali drugače. Pozabljeni božič, kičasti mladinski božičnik, nas preseli v norveško vas, ki za božič ni razsvetljena – nobenih lučk, nobenih cigljanj, nobenih pričakovanj, nobenih obdarovanj. Ker domačine – čudaške, odbite, burleskne ljudi – muči huda kolektivna amnezija, tako da sproti vse pozabljajo, so pozabili tudi na božič. Zato ga morajo ponovno odkriti.

Vlogo »arheologinje« prevzame mala Elise (Miriam Kolstad Strand), ki še pravi čas sreča »nekega« tesarja in moža z veliko brado. A da so pozabili na božič, ne preseneča – prekrile so ga tako bujne in neprebojne »geološke« plasti komercializacije, da se ga ne vidi več. Preseneča le to, da ga hočejo ponovno odkriti. Ironija prehitro omaga. Tisti »čarobni« trenutek, ko se vsi ljudje tradicionalizirajo, je očitno preveč adiktiven. Kot da gre za »biti ali ne biti«. (kino)