Rekordni kalamari

Leto, ko smo gledali serijo Squid Game

Kaj dobimo, ko zmešamo elemente kultnega japonskega trilerja Battle Royale, najstniške distopične drame Igre lakote, oskarjevskega hita Parazit, snuffovskih grozljivk Žaga in resničnostnega šova Survivor? Neizvirno in plehko, a razmeroma zabavno, sila fotogenično in do množic prijazno kritiko kapitalizma, poškropljeno s tarantinovsko ekscesnimi količinami krvi. Južnokorejska uspešnica Squid Game – ki, roko na srce, deluje kot desetkrat predolga epizoda serije Black Mirror – je nesporni prvak med letošnjimi popkulturnimi fenomeni: nepričakovano je porušila rekorde gledanosti vseh Netflixovih prvencev in v manj kot mesecu dni postala najbolj gledana Netflixova nadaljevanka doslej.

Ustvarjalci čislane serije pravijo, da naj bi bil Squid Game alegorija sodobnega kapitalizma: sicer opozarjajo na resnično žgoče problematike, kot sta zadolževanje in neenakomerno razporejeno bogastvo, a težava je v tem, da igra kalamarov na družbeni komentar pozabi že kmalu po uvodnih epizodah, preostanek sezone pa nato izkoristi za kopičenje trupel in za razvlečene prizore igranja smrtonosnih iger.

Porazni konec serije je tisto, kar na gledalca naredi najslabši vtis. Predvidljiv scenarij iz serije eliminira vse sledi skrivnostnosti in suspenza: še največji misterij je, zakaj je serija tako divje obnorela ves svet. Če še niste podlegli radovednosti in skoraj deset ur svojega dragocenega časa zabili za stilizirane posnetke umorov obubožanih Južnokorejcev, ste si morda naredili uslugo. Če vas je serija prepričala, pa se lahko veselite njene druge sezone, ki jo je pretočni velikan Netflix že potrdil.