Plošča / New Age Doom & Lee »Scratch« Perry: Lee »Scratch« Perry’s Guide to the Universe

+ + + +

Časovni popotnik Data Thief v dokudrami Poslednji angel zgodovine (1996) britanskega umetnika in filmarja Johna Akomfraha, ki se ukvarja z odnosi med znanstveno fantastiko, afriško kulturo in tehnologijo, raziskuje povezave med glasbo, vesoljem in prihodnostjo. Ko jazzovskega vizionarja Suna Raja in dub inovatorja Leeja »Scratcha« Perryja vpraša po skrivnosti njune glasbe, mu odvrneta, da je ta ogledalo vesolja: »Skozi glasbo raziskujemo prihodnost.« Če k njima prištejemo še Georgea Clintona iz funk institucije Parliament-Funkadelic, imamo pred sabo afrofuturistični triumvirat, sveto trojico kolonizatorjev prihodnosti, popularnih modernistov, praočetov sodobne plesne muzike, ki so o (ne)fizičnih razsežnostih glasbe razmišljali v kontekstu vesolja, in mož, katerih mitologija presega njih same. Toda v smislu raztegovanja zvoka, vpeljevanja avantgardnih studijskih tehnik in dojemanja studia kot vesoljske ladje, ki nas odpelje onstran prostor-časa, je bil Perry vsekakor največji radikalec, zato si v panteonu zasluži mesto ob najpomembnejših imenih iz glasbene zgodovine.

Izgubili smo ga minulega avgusta v 86. letu starosti po bogatem življenju, ki ga je vodilo od »jamajškega Motowna«, kultne založbe Studio One, dela z bendom The Upsetters in snemanja z reggae ikonami, kot sta bila Bob Marley in Max Romeo, v njegovem studiu The Black Ark do sodelovanja s skupinami, kot sta bili The Clash in Beastie Boys, večkratnih svetovnih turnej in pridobitve statusa žive legende. Kot se glasi naslov uverture albuma, ki je nastal v sodelovanju s Kanadčani iz skupine New Age Doom, je bilo njegovo življenje eksperiment, to pa še zadnjič potrjuje na svojem postumnem labodjem spevu. Gre za prostolebdečo glasbo z roba Zemljine orbite, ki ponekod deluje kot dubovski odgovor na Davisov magnum opus Bitches Brew – mistični preplet jazza, duba, vesoljskega brnenja in rockovskih rifov. Perry prevzema vlogo medzvezdnega šamana, črnega preroka iz prihodnosti in belega alkimista iz Jodorowskyjeve zatripane mojstrovine Sveta gora (1973), ki jo moramo v času sedanje duhovne impotence gledati resneje kot kadarkoli prej.

Njegov »vodnik po vesolju« se seveda navezuje na kozmične implikacije zvoka, njegovo transcendentalnost in zunajzemeljskost. Ne preseneča, da je Perry samega sebe dojemal kot vesoljca. Gojil je lik genialnega norca, norega producenta znanstvenika, svečenika nizkih frekvenc, ki s svetom deli basovski evangelij. V času, ko naša percepcija vesolja sega do otroških fantazij raznih bezosov in muskov in je raziskovanje vesolja skoraj sinonim za elitni turizem, se je vredno vrniti k vizijam nekaterih ekscentričnih megalomanov 20. stoletja, pri katerih je bilo eksperimentiranje z glasbo in/ali umetnostjo le druga stran kovanca raziskovanja vesolja. »Moja glasba je za ljudi, ki verjamejo v boga.«