Film / Električno Življenje Louisa Waina

zadržan +

Mačke.

Filmskih biografij je vse več. Preveč. Inflacija filmskih biografij je posledica obsedenosti z »resničnostjo« resničnostnih šovov, kulture špeganja v »tuja« življenja, pompozne samopomembnosti, ki je vgrajena vanje, marketinških možnosti, ki jih nudijo (glejte, kako se je Tom Hanks prelevil v Walta Disneyja!), medijske pozornosti, ki jo avtomatično pritegnejo, a tudi preprostega dejstva, da so oskarjevski material, pa čeravno so običajno povsem ploske, enolične, enobarvne, razdišane – z barvito in odbito genialnostjo osebe, ki jo biografirajo, ne skušajo tekmovati.

Že vnaprej opustijo vsakršno upanje. Kar pa je »logično«: da bi biografiranec izgledal prepričljivo, morajo same izgledati nevsiljivo, zadržano, zmerno, samozatajeno. Električno Življenje Louisa Waina, biografija čudaškega, ekscentričnega, muhavega britanskega slikarja Louisa Waina (Benedict Cumberbatch), ki je ob koncu 19. stoletja zaslovel z ilustracijami mačk, pa skuša tekmovati z genialnostjo osebe, ki jo biografira: ne varčuje z odbitki, ekscentričnostmi in ekspresivnimi vizijami, tu in tam navrže kak animiran prizor ali kako vizualno arabesko, ljudi občasno spremeni v mačke, iz rokava potegne kak presenetljivi cameo (npr. Nick Cave v vlogi pisatelja H. G. Wellsa), v vlogo naratorke pa postavi Olivio Colman. Wain, kolekcija ekscentričnosti, ima mnogo talentov (boks! klavir! elektrika!), toda ilustracije mačk, s katerimi mačke dobesedno »udomači« (prelevi jih v hišne ljubljenke) in ki postanejo njegova obsesija, da ne rečem manija (kot otroci z velikimi očmi, ki jih je manično, obsedeno slikala Margaret Keane, Burtonova biografiranka v Velikih očeh), obenem pa tudi znak, da je z njim nekaj narobe, ga prelevijo v zvezdnika, ki nima sreče – ženska, v katero se zaljubi (Claire Foy), kmalu umre, smisla za biznis nima, tako da ga pokradejo, sestre in mama vanj zvrtajo občutek krivde (ker se je poročil »prenizko«, ker ne »skrbi« zanje ipd.), njegovo mentalno zdravje pa je tako krhko, da ob prvi priložnosti implodira. A bolj ko se film trudi, da ne bi bil plosk, enobarven in razdišan, bolj je enoličen, saj spregleda, da ni nič enoličnejšega in utrudljivejšega od inflacije ekscentričnosti – in da celo igrivo mentalno razpadanje na neki točki postane enolično. Kot non-stop risanje mačk. Film dela pač vse, da bi prikril, da smo Louisa Waina že videli v številnih filmih. (kino)