Knjiga / Kajetan Gantar: Penelopin prt

+ + + + +

Spomini našega največjega poznavalca antike.

Česa se spominja profesor klasičnih jezikov? Pred nekaj leti sem prebiral spominjanje legendarnega Paula Veyna, v katerem je prostodušno opisoval svoje ljubavi v obliki menage à trois, družinske samomore in spopade na Collège de France. Kajetan Gantar je hodil po drugačnih poteh, a piše z enako odkritostjo, ko brez zadrege z blago ironijo izpostavlja lastne kikse in nerodnosti. To so kajpak drobci, večino tvorijo študijski, delovni in družinski trenutki.

Delo je tretji del njegovih memoarov, 90-letnik jih pač ne spravi v eno knjigo. V času, ko študentje prosto letajo po svetu kot Erazmi, je pomenljiv spomenik časa, v katerem vrhunski znanstvenik ni imel možnosti enoletnega študijskega dopusta, še manj je bil deležen sodobnih svetovnih akademskih mrež, v katere danes lahkotno vstopajo univerzitetniki. Ko se je torej pred pol stoletja prek strica dokopal do krajšega obiska v Rimu, je tam tudi prebiral časopise, v njih pa so mu padle v oči ideje znamenitega latinista iz Padove. Pobrskal je po telefonskem imeniku, našel njegov naslov in profesorju napisal pismo, h kateremu je pristavil svoje študije o Horacu. Presenečen je prejel odgovor in povabilo, naj pride za teden v Padovo, kjer bo imel štiri predavanja. Tako se mu je odprla pot na italijanske univerze.

A študijskih srečanj in visokih funkcij ne opisuje kot seznamov formalnih uspehov, vanje vtke vsebine pogovorov in osebne zgodbe, seveda skupaj z družinskimi peripetijami in strastmi, kot so hribi in smučanje. Četudi se kdaj zdi, da v srečanja pade z neba, se izkaže kot na kosilu pri kanadskem kardinalu Alojziju Ambrožiču, da so preplet neverjetnih vezi – z Lojzetom sta bila sošolca na gimnaziji v slovenskem taborišču v Avstriji leta 1945.

Odisejeva potovanja po prtu, ki ga tke Penelopa.